fbpx
Časoris
Otroci med igro otrok posnemajo svoje starše. Foto: Pixabay
Otroci med igro otrok posnemajo svoje starše. Foto: Pixabay

Kako se deklica uči biti mama

Če bi starši natančno opazovali svoje otroke, bi v njihovih igrah lahko uzrli sebe. 

Zaljubljenost v otroka jim to pogosto preprečuje, zato otrokovega sporočila ne prepoznajo ali pa v otrokovem posnemanju vidijo svojo podobo pozitivno, medtem ko jo kritičen opazovalec vidi drugače.

Lidija gre letos prvič v šolo. Ima nekaj let starejšo sestrico, ki jo zanimajo povsem drugačne stvari, kot pa je igranje s predšolskim otrokom. Lidija se tako doma igra večinoma sama. Zna se igrati. Njene punčke so njeni otroci, ona je njihova mama.

Včasih je ona zdravnica, lutke pa bolniki. Potem je lahko trgovka ali pa vzgojiteljica. Zna biti vse tisto, kar v svojem otroškem svetu srečuje in opazuje. Nekatere osebe so zanjo privlačnejše, zato se v njihove vloge vživi pogosteje.  

Kadar pride na obisk babica, se igrata skupaj. Babica prevzame zdaj eno, zdaj drugo vlogo. Včasih je babica zdravnica in Lidija bolan otrok, potem je zdravnica Lidija, pa babico boli to ali ono.

Včasih je babica otrok, ki se mora kaj naučiti, drugič je babica vzgojiteljica ali učiteljica. Naslednjič je babica mamica, ki pelje svojega otroka v vozičku na sprehod, Lidija pa je tudi mamica z dojenčkom v vozičku. Sprehajata se po dnevni sobi, ki se v Lidijini domišljiji spremeni v park. Tako po parku dve mamici sprehajata vsaka svojega dojenčka.

Nenadoma med »sprehodom« steče Lidija k svoji zakladnici igrač. Med njimi je tudi star mobilni telefon, ki ga vzame v roke in se spet spremeni v mamico, ki pelje dojenčka na sprehod. Med sprehodom se pogovarja po telefonu. Sede na klopco in se še naprej pogovarja s »prijateljico« po telefonu.

Lidija posnema vedenje odraslih. Dobro zna opazovati in verjetno misli, da je tako, kot se vedejo odrasli, prav. In da tako mora biti. Mamica, ki pelje dojenčka na sprehod, mora telefonirati.

Tako to je. Tako to delajo mamice. Začuda se Lidija ni še nikoli igrala tako, da bi na namišljenem sprehodu sedla na namišljeno klopco, vzela knjigo in se delala, da bere.

Ali to pomeni, da mlade mamice na sprehodih nikoli ne berejo?

image_print
Tereza

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Dodaj komentar

Pomagajte otrokom

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte otrokom, da bodo lahko še naprej brali kakovostne vsebine.

Postanite Časorisov podpornik!

Že en evro na mesec lahko veliko pomeni.

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Fog
7°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.