Svečke za žrtve napada na tednik Charlie Hebdo. Vir: Chtfn. CC BY-SA 3.0

Kako govoriti o terorizmu

Facebooktwittergoogle_plus

Terorizem pomeni uporabo hudega nasilja za sejanje strahu med ljudmi.*

Z januarskim napadom na novinarje in karikaturiste satiričnega tednika Charlie Hebdo in z novembrskim, ko so Parižane napadli na različnih lokacijah, so teroristi poskušali ustrahovati Francoze in druge Evropejce in se maščevati za ravnanje zahodnih držav v Siriji in Iraku.

Teroristi so pri tem zelo uspešni. Strah nas je bolj, kot bi nas moralo biti glede na dejstva, poudarjajo v časopisu za otroke First News. Zelo malo verjetno je, da bomo umrli zaradi terorističnega napada. Velik bolj verjetno je, da bomo umrli v prometni nesreči, zaradi onesnaženega zraka, slabe prehrane ali bolezni.

Strah moramo premagati z ozaveščanjem sebe in otrok. Fred Rogers, kultni lik iz ameriške televizijske oddaje Soseska Gospoda Rogersa, je o premagovanju strahu dejal: »Ko sem bil še deček in sem na televiziji videl strašljive stvari, mi je mama dejala, poišči tiste, ki pomagajo. Vedno bodo ljudje, ki bodo pomagali. Še danes me potolaži, ko vidim, da je toliko ljudi pripravljenih pomagati, da je toliko ljudi, ki jim je mar.«

Po terorističnem napadu na tednik Charlie Hebdo so strokovnjaki svetovali, da otrokom dogodke pojasnimo na način, ki ga bodo razumeli. Denimo:

Napadalci so jezni, ker so v reviji objavili ilustracije, ki jim niso bile všeč. Da smo jezni, je normalno, vendar ne smemo zaradi tega biti nasilni.

Med napadom na dvorano Bataclan so napadalci vzklikali, da je to maščevanje za ravnanje evropskih držav v Siriji in Iraku.

Pri pojasnjevanju njihovega ravnanja si lahko pomagamo z besedami devetletnika, ki je novinarki Le Monda po januarskem napadu dejal:

Napadalci so ubijali, ker mislijo, da imajo prav in da morajo vsi misliti tako kot oni. 

Nato pa poudarimo, da velika večina ljudi po svetu obsoja ustrahovanje in uporabo nasilja. Lahko se ne strinjamo s pogledi in stališči drugega, a ne smemo ga raniti, ker jih je izrazil. To prispeva k varnosti celotne družbe.

Strokovnjaki svetujejo, da v takih trenutkih otrokom še povemo, da so na varnem, pa tudi, da je večina ljudi na svetu dobrih in prijaznih.

Ameriška strokovnjakinja za medijsko pismenost Michelle Ciulla Lipkin dodaja:

  1. Odgovorite le na vprašanja, ki jih otroci zastavijo. Ne ponujajte preveč informacij. Odgovori naj bodo preprosti in odkriti.
  2. Osredotočite se na čas po tragediji, ne na samo tragedijo. Pripovedujte jim o ljubzeni, moči in upanju. Povejte jim, da so bili zlikovci kaznovani in da ne morejo več škoditi.
  3. Zapomnite si, da to ni njihova tragedija. Morda ne bodo ne žalostni ne prestrašeni. Ne bodite presenečeni, če ne bodo pokazali nobenih čustev.

V medijih je veliko prispevkov, zaradi katerih se zdi, da zlikovci vedno zmagajo. V resnici otroci še nikoli niso odraščali v bolj varnih razmerah, poudarja Michelle Ciulla Lipkin. A zgodbe o varnosti in dobrih ljudeh redko najdejo prostor v medijih.

Če otroke želite zavarovati pred novicami o grozljivih dogodkih, a obenem veste, da bodo zanje izvedeli drugje, lahko še vedno rečete: »Verjetno boš slišal o žalostnih dogodkih v Parizu. Prosim, imej v mislih, da marsikaj še ni znano. Stvari, ki jih boš slišal, morda ne bodo točne. Če želiš, se bomo o tem pogovorili in odgovorili bomo na vsa tvoja vprašanja.«

Če so otroci dovolj stari, da uporabljajo družabna omrežja, sedite k njim in poglejte, katere objave vidijo. Pogovorite se, kako različne so, koliko različnih zornih kotov je v njih. Povejte jim, da jih bo v prihodnjih dneh še več in da mnoge ne bodo zanesljive in točne. Spodbudite jih, da se o njih pogovorijo z vami ali s kakšno drugo bližnjo osebo.

*Prispevek je bil dopolnjen 23. maja 2017, ko se je zgodil napad v Manchestru.

V britanskih medijih so se pojavili dodatni nasveti, kako z otroki govoriti o tovrstnih dogodkih. BBC je pripravil video, v katerem so poudarili, da so taki dogodki sicer zelo žalostni, a tudi zelo redki.

V Guardianu pa so ponatisnili prispevek iz leta 2015, v katerem avtorica Annalisa Barbieri pravi, da se moramo z otroki pogovarjati o dogodkih, tudi najbolj tragičnih.

Navaja besede otroške psihoterapevtke Hilary Ann Salinger, ki pravi, da jih ne moremo več zaščititi pred novicami.

Psihoterapevtka pravi, da otroci potrebujejo gotovost, da jih bodo starši poskušali zavarovati, zato je dobro, da jim, preden jim povemo, slabo novico, razložimo, da živijo v varni državi in da so taki dogodki izredno redki.

Ob tem svetuje, naj priznajo otrokova čustva in dodajo, da so tudi sami vznemirjeni, obenem pa pokažejo, da za bojazni vendarle ni veliko utemeljene podlage.

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
Fred Rogerspogovorterorizem

Sonja • 14. 11. 2015


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor