Punca. Foto: Sonja Merljak/Časoris
Foto: Sonja Merljak/Časoris

Kako govoriti o smrti hišnega ljubljenčka

Facebooktwittergoogle_plus

Otroci vedo za smrt. Ker je njihovo dojemanje smrti preprosto in morda polno napačnih razumevanj, se moramo z njimi pogovoriti.

A kako naj to naredimo, če se sami težko soočamo s smrtjo?

V naši družini smo se v petek poslovili od zlate prinašalke Punce (ime je dobila po avtu Old Girl iz knjige Odprava zelenega zmaja), ki je bila z nami skoraj 14 let. Bila je prvo živo bitje, ki sem ga spremljala ves življenjski krog.

V zadnjih tednih sem se na slovo pripravljala tako, da sem se veliko pogovarjala s tistimi, ki so že izkusili izgubo psa.

Spraševala sem jih, kaj se je dogajalo v zadnjih tednih in dneh. So bili priložnost za pogovor o boleznih starosti in smrti? So se od živali poslovili z besedami? Z dotiki? Z obredom pokopa na domačem vrtu? So se z otroki pogovarjali o tem, kaj jim je dala? So se spominjali lepih trenutkov?

In kdaj so se odločili za slovo?

Veterinar nam je rekel, da na primer takrat, ko žival ne živi več življenja, ki ga je živela. Ko ne more več biti tak družinski član, kot je bila. In pa da je morda najlažje vnaprej sprejeti odločitev, kdaj. Recimo tedaj, če ne dvigne glave. Ali če lula in kaka v prostoru, kjer biva. Ali takrat, ko bolezen napreduje do točke, za katero se je gospodar odločil, da ohranjanje pri življenju nima več smisla.

Kakorkoli, odločitev je težka in drugačna od primera do primera, od živali do živali.

Bolečina ob izgubi pa je verjetno vedno zelo podobna.

Pri soočanju z žalostjo mi te dni pomagajo spomini na njene dogodivščine; denimo, kako so jo ugrabili v Vojvodini in zanjo zahtevali odkupnino. Ali pa kako smo ugotovili, od kod rek smrdi kot pujs.

In ko smo se lani poleti prvič soočili z njeno minljivostjo, je nastala kolumna v Jani o življenjskem krogu.

Življenjski krog

Še pred kratkim sem se veselila pustolovščin, s katerimi nam bo Vojvodina postregla prihodnje leto.

Doslej jih je bilo veliko povezanih z našo psičko. Enkrat so si jo čez noč prisvojili Cigani in zanjo terjali odkupnino, ker naj bi jim ugonobila raco; drugič je s tropom domačih psov preganjala kokoši in eno res pokončala, tretjič se je okopala v gnojnici in potem smrdela kot pujs.

Mestna frajla je pasje radosti najbolj občutila v pokrajini, kjer je pes še vedno predvsem žival, ki čuva dom pred vlomilci, ne pa hišni ljubljenček, ki poležava na domačem kavču ali celo v družinski postelji.

A nedavno nas je opozorila, da življenje počasi, vendar neizogibno polzi mimo nas. Vsakoletnih vojvodinskih dogodivščin, ob katerih smo ponavadi najprej pihali od jeze, nato pa se jim samo še smejali, nekoč ne bo več. Umirajo ljudje, umirajo tudi psi.

S smrtjo se ne znam soočati, verjetno zato ne, ker sem očeta izgubila še kot otrok. Bolečino ob izgubi vedno znova potlačim. Mrtvih pač ni ob meni, in ker jih ni, se mi zdi, kot da jih nikoli ni bilo.

Zadnja leta sem sicer opazila, da želim ohranjati spomin na preminule. Ob tem sem se začela učiti, da mi ni treba kaznovati očeta, ki me je zapustil, s tem da ga popolnoma izbrišem iz svojega življenja. Smrt lahko dojemam tudi drugače. A do trenutka, ko se bom z njegovo lahko sprijaznila, je kljub temu še daleč.

Psička je spet na nogah. Trinajst let je že del družine; je tako rekoč prvo živo bitje, ki ga bom spremljala ves življenjski krog.

Morda bo njeno poslednje darilo prav to, da se bom naučila, kako se spopasti s smrtjo ljubljenega bitja in bom tako sčasoma predelala tudi izgubo očeta.

Upam, da mi ga ne bo podarila vsaj še nekaj let.

***

Opomba: Prispevek je bil objavljen septembra 2017 v Jani, in sicer kot Ženska kolumna z naslovom Življenjski krog.

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
pesslovosmrtživalživljenje

Sonja • 6. 5. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor