Kako govoriti o samomoru

Facebooktwittergoogle_plus

Težko si predstavljamo, kako se počuti človek v hudi stiski, če tega nismo sami doživeli. Psihologi si pomagajo s prispodobo. To je tako, kot bi mu oprtali koš, poln svinca. Pogovor mu ga ne bo snel, ga bo pa pomagal pridržati.

V zadnjem letu ali dveh je bilo tudi v slovenskem šolskem prostoru več samomorov. Problematiko nezmožnosti spopadanja s posledicami samomora v šolski skupnosti je slikovito prikazal film Razredni sovražnik.

A film ni mogel ponuditi odgovora, kako ravnati, da ne bomo prizadeli ali bili prizadeti, niti, kako pomagati, ko se znajdemo ob človeku v stiski.

Psiholog Dejan Kozel svetuje,  da se v šolah po takem dogodku pogovorijo tako z učenci, kot tudi s starši in učitelji. V intervjuju za časopis Delo je dejal, da naj to stori zunanji strokovnjak, ki mu učenci morda lažje zaupajo, pogovor pa naj se odvija v manjših skupinah.

Posameznike je treba vprašati, kako se počuti, zakaj je žalosten, česa ga je strah. Dotakniti se je treba tudi morebitnih občutkov krivde, ki ostanejo, če jih ne razdelajo in ubesedijo.

Sam nikoli ne reče, nič ni tako hudo, saj bo bolje, ker je treba ljudem dati priložnost, da spregovorijo o stvareh, kakršne so.

V pogovoru s človekom, ki je poskušal narediti samomor, je ključno, da se mu dovoli govoriti o bolečini, ki jo občuti. Tako se vzpostavi zaupanje in človek, ki je v stiski, bo morda prvič dobil občutek, da je slišan, obenem pa, da ga nihče ne ocenjuje oziroma sodi.

Vsak od nas, tudi če ni strokovnjak, lahko poskuša pomagati človeku v stiski. Zmeraj lahko pozorno opazujemo in vprašamo, kaj se dogaja, ko vidimo, da se je nekdo spremenil. Tega pogosto ne počnemo, ker se bojimo, da se bomo vtaknili v njegovo zasebnost.

»To je lažna solidarnost. Jaz bi raje tvegal in vprašal, kaj se dogaja; rekel bi, vidim, da si drugačen, se ti zdi, da ti lahko pomagam. To lahko vsak naredi, za to ne potrebujemo posebne izobrazbe. Samo pozorni moramo biti na drugega, vzeti si moramo čas in se izpostaviti pri dajanju pomoči,« pravi Dejan Kozel.

 

Kam po pomoč?

V hudi duševni stiski ali ko nas prevevajo samomorilne misli, lahko pomoč poiščemo tudi na:

112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)

116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur/dan)

116 111 – TOM telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro)

01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)

www.tosemjaz.net – spletna stran za mlade

www.zivziv.si – spletna stran za odrasle v stiski, bližnje, tiste, ki hočejo pomagati, žalujoče in medije

Knjižica Kam in kako v duševni stiski

Facebooktwittergoogle_plus
pogovorpreprečevanjesamomor

Sonja • 10. 9. 2015


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor