fbpx
Časoris
Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Kako govoriti o nasilju nad partnerjem?

Tudi mladostniki in mladostnice imajo lahko slabe izkušnje v partnerski zvezi. Kako lahko prepoznamo, da so žrtve nasilja in jim pomagamo? 

Ustvarjanje prvih intimno-partnerskih odnosov je ena izmed razvojnih nalog mladostništva. Večina mladostnikov in mladostnic ima izkušnje varnih, zadovoljujočih odnosov, nekateri pa v partnerskih zvezah doživljajo nasilje, zaradi katerega imajo lahko vrsto negativnih posledic.

Kateri znaki kažejo na to, da so v zvezi, v kateri je prisotno nasilje?

Če jih poznamo in smo pozorni nanje, lahko prepoznamo in ustavimo nasilje in jim zagotovimo ustrezno pomoč, če jo potrebujejo.  

Do nasilja v partnerski zvezi praviloma ne pride takoj na začetku zveze. V uvodnih fazah odnosa se lahko zdi, kot da je vse v redu. Potem se pogosto začne najprej pojavljati nespoštljivo vedenje, ki »prehaja« v različne oblike nasilja: verbalno, psihično, fizično, materialno. Včasih se prepletajo vse oblike nasilja, lahko pa je prisotno na primer samo psihično nasilje. Nasilje se lahko tudi stopnjuje.

Znakov nasilja v partnerski zvezi med dvema mladostnikoma je več:

  • Partner začne mladostniku govoriti, kako naj se obnaša, kako naj se oblači ipd. To na začetku lahko zveni kot skrb, npr. »Obleci si nekaj z dolgimi rokavi, bojim se, da bi se prehladil«, ali pa kompliment, npr. »Ni se ti potrebno naličiti, zame si lepa takšna, kot si«.
  • Z njo želi preživljati vedno več časa in pričakuje, da bo postopoma opuščala druge dejavnosti, npr. prostočasne dejavnosti, druženje s prijatelji, prijateljicami, z družinskimi člani … 
  • Oseba, ki izvaja nasilje, ima v odnosu vedno več moči, privilegiran položaj, sprejema odločitve v imenu obeh ali v imenu osebe, ki je žrtev nasilja. 
  • Pojavljati se začne lahko čustveno izsiljevanje, npr. »Če narediš X, me nimaš dovolj rada«.
  • Partner izraža ljubosumje, posesivnost. Opazimo lahko, da mladostnika pogosto kliče, pošilja sporočila in želi vedeti, kje in s kom je. Pogosto »ima idejo«, da ga vara.
  • Partner lahko pričakuje oz. zahteva, da se mladostnik oddalji od družinskih članov, prijateljev in prijateljic in poskuša netiti spore med njimi.
  • Partner, ki povzroča nasilje, odgovornost za svoje neprimerno vedenje, izbruhe nasilja prelaga na osebo, ki je žrtev nasilja.  
  • Če ga mladostnik želi zapustiti, lahko zagrozi s samomorom, samopoškodovanjem, poškodovanjem drugih.
  • Mladostnik lahko doživlja psihično nasilje: zmerjanje, žaljenje, poniževanje, grožnje, obtoževanje, da si je nasilje zaslužil. Psihično nasilje lahko partner izvaja tudi nad družinskimi člani in prijatelji in prijateljicami mladostnika/mladostnice. Doživlja lahko tudi druge oblike nasilja, npr. fizično (pri mladostniku lahko opazimo modrice, praske in druge fizične poškodbe – te so lahko tudi skrite in jih mladostnik ne želi priznati), spolno nasiljeekonomsko nasilje (izsiljevanje in zahtevanje denarja, materialnih dobrin), zalezovanje (nadzorovanje, zasledovanje, čakanje na različnih krajih, nadlegovanje na družbenih omrežij), spletno nasilje (fotografiranje, snemanje brez dovoljenja in grožnje, da bo partner posnetke objavil, ustvarjanje lažnih profilov, nameščanje sledilnih aplikacij na e-naprave, nadlegovanje po spletu ipd.). Nasilje se pogosto stopnjuje.
  • Pri mladostniku lahko opazimo spremembe vedenja, razmišljanja,  razpoloženja, telesnega počutja, zdravja.

Med te spremembe spadajo: zaskrbljenost, strah, žalost, sram, občutek krivde, nemoč, izčrpanost, nihanje razpoloženja, pesimizem, razdražljivost, vzkipljivost, jok, opuščanje dejavnosti, ki jih je imel rad (npr. druženja s prijatelji, prijateljicami, hobije), upad učne uspešnosti, težave s koncentracijo in pozornostjo, nižje samospoštovanje (več dvomov in negativnih komentarjev o svojih sposobnostih, zunanjem videzu, osebnosti, lastni vrednosti), umik v medosebnih odnosih, opazne spremembe skrbi za zunanji videz, motnje spanja, spremembe prehranjevalnih navad, strah, kako se bo na vedenje in odločitve odzval partner, fizične poškodbe, samopoškodovalno vedenje, samomorilno vedenje.

Kakšni so lahko preventivni ukrepi?

  • Pomembno je, da mladostniki vedo, da smo jim na voljo in da se lahko obrnejo na nas in jim bomo poskušali pomagati, ne glede na to, v kakšnih težavah se bodo znašli.
  • Pokažimo zanimanje za njihove interese in potrebe, pogovarjajmo se o dogodkih, ki so se jim zgodili čez dan, dejavnostih, ki jih radi počnejo s prijatelji in prijateljicami (tudi s tistimi, ki so jih spoznali prek družbenih omrežij) in s partnerji ali partnerkami.
  • Pogovarjajmo se o njihovi samopredstavitvi in ravnanju na družbenih omrežjih, o pasteh, ki so jim lahko izpostavljeni (npr. o sekstingu in golih fotografijahsnemanju v živoustrezni uporabi družbenih omrežij).
  • Postavimo jim realne, razvojnemu obdobju primerne zahteve in pri njih vztrajajmo.
  • Pomagajmo jim razvijati in krepiti pozitivno, realno samopodobo, samospoštovanje in samozaupanje
  • Pogovarjajmo se o tem, kaj si želijo v partnerskih odnosih, kako se počutimo, kadar smo v zdravem, varnem odnosu, in kakšni so znaki, da je v odnosu prisotno nasilje. Spregovorimo tudi o zdravem odnosu do spolnosti.
  • Pogovarjajmo se o postavljanju osebnih meja. Spodbujajmo jih, naj samozavestno in odločno povedo, kakšno vedenje je za njih sprejemljivo, jim je všeč in česa nočejo ter da pri tem ostanejo spoštljivi do druge osebe in upoštevajo tudi njene pravice. 
  • Pogovarjajmo se tudi o tem, kaj pomeni privolitev v neko dejanje (npr. spolni odnos), tj. reči »ja«, ker tako hočeš, si želiš, ne pa zato, ker se bojiš, kaj se bo zgodilo, če rečeš »ne«.
  • Spodbudimo jih, naj v primeru, da bi bili v nevarnosti ali bi se počutili ogrožene, poiščejo pomoč pri nas in/ali drugih odraslih, ki jim zaupajo.

Kako pa se odzvati, ko posumimo na intimno-partnersko nasilje?

  • Poskušajmo ostati mirni. Paničen odziv, vpitje, obtoževanje, kritiziranje (npr. »Ali ti nisem rekla, da ne pošiljati golih slik po spletu?! Zdaj pa imaš!«) in očitki, zakaj sploh še ostaja v takšnem odnosu, ne bodo v pomoč. Takšen odziv ima lahko za posledico konflikt z nami in/ali umik mladostnika, ki doživlja nasilje.
  • Mladostnike je včasih sram, strah in se čutijo krive za to, kar se jim dogaja, zato o nasilju, ki ga doživljajo, ne spregovorijo sami od sebe. Pogovor lahko začnemo tako, da omenimo, katere spremembe v njihovem vedenju smo opazili, in jih povprašamo, kako se počutijo v odnosu s partnerjem, česa si želijo, kaj pogrešajo. Omenimo lahko tudi, katera vedenja smo opazili pri partnerju. Osredotočimo se na opaženo vedenje, ker je bolj objektivno. Če bi npr. rekli, da je partner slaba oseba, bi to lahko vodilo v prepir, občutek nerazumevanja ipd.
  • Poslušajmo, poskušajmo razumeti, podpreti (lahko rečemo npr., da je prav, da nam je to povedal, in da bomo poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da mu pomagamo).
  • Povejmo, da je to, kar se mu dogaja, nasilje in da si tega ne zasluži nihče. Povejmo, da za nasilje niso odgovorne osebe, ki ga doživljajo, ampak osebe, ki ga povzročajo.
  • Povejmo, da ima vso pravico prekiniti partnerski odnos, v katerem se ne počuti dobro.
  • Včasih je oseba, ki doživlja nasilje, prepričana, da se bo oseba, ki izvaja nasilje, spremenila (ker ji je na primer to obljubila). Pojasnimo lahko, da v večini primerov t. i. obdobje miru, ko v zvezi ni nasilja, traja nekaj časa, potem pa se ponovno pojavi in stopnjuje napetost, nasilje se spet ponovi, ponavlja, včasih še v hujši obliki, bolj pogosto.
  • Nekateri so v stiski zaradi groženj osebe, ki izvaja nasilje, da se bo v primeru prekinitve partnerskega odnosa npr. poškodovala, naredila samomor ipd. Pogovorimo se o tem, da je vsak odgovoren za svoje vedenje, ne pa tudi za vedenje drugih, in da oseba, ki izvaja nasilje, potrebuje strokovno pomoč, da spremeni svoje vedenje, se na ustrezen način spoprime s svojo stisko.
  • V primeru spletnega nasilja mladostnika spodbudimo, naj prekine komunikacijo z osebo, ki povzroča nasilje, naredi posnetke zaslona in jih shrani za dokaz, jo blokira in prijavi administratorju strani.
  • Tudi pri drugih oblikah nasilja je dobro, da prekine komunikacijo z osebo, ki izvaja nasilje in da o nasilju pove odraslim, ki jim zaupa. Cilj je, da se nasilje ustavi, mladostnika zaščiti pred novimi izkušnjami nasilja in se mu zagotovi strokovno pomoč, če jo potrebuje. 
  • Nasilje lahko prijavimo na center za socialno delo ali policijo. Po pomoč se lahko obrnemo tudi na nevladne organizacije.
  • Če ocenimo, da je ogrožena varnost ali življenje mladostnika in/ali drugih oseb, takoj pokličimo policijo.

Kam se lahko obrnemo po pomoč?

Psihologinji Mateja Dolinar in Mateja Štirn sta sodelavki ISA instituta.

Reci ne nasilju. Logo. Vir: ISA insititut
ISA Institut

ISA Institut

Vsebine pripravljajo psihologinje dr. Tina Pirc, mag. Mateja Štirn, Mateja Dolinar in Katarina Kocbek.

Prispevki nastajajo v okviru programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje, ali v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Dodaj komentar

Pomagajte otrokom

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte otrokom, da bodo lahko še naprej brali kakovostne vsebine.

Postanite Časorisov podpornik!

Že en evro na mesec lahko veliko pomeni.

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Cloudy
7°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.