fbpx
Časoris
Kako govoriti o empatiji. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Kako govoriti o empatiji in kako prepoznati znake nasilja

Vsi, ki se jih medvrstniško nasilje dotika na kakršenkoli način, morajo najprej vedeti, kako je to opredeljeno.

Medvrstniško nasilje se namreč od neškodljivega zbadanja in ruvanja med enakovrednimi vrstniki razlikuje po tem, da je namerno (učenec, ki izvaja nasilje, želi povzročiti škodo drugemu učencu), da se ponavlja in da je med učencem, ki izvaja nasilje, in žrtvijo nasilja neravnovesje moči (ena ali več oseb proti eni ali več osebam, ki je/so šibkejša/e).

Medvrstniško nasilje ima tudi različne pojavne oblike, in sicer:

  • telesno ali fizično nasilje (suvanje, porivanje, udarjanje, brcanje, klofutanje, pretepanje, poškodovanje lastnine …);
  • besedno ali verbalno nasilje (kričanje, zasmehovanje, zbadanje z neprimernimi vzdevki, žaljenje, grožnje, izzivanje …);
  • odnosno nasilje (izključevanje, širjenje govoric, prigovarjanje drugim, naj škodujejo nekomu, izogibanje, ignoriranje, zavračanje …);
  • spletno nasilje (pošiljanje žaljivih sporočil ali fotografij po internetu ali pametnem telefonu …).

Pogosto se dogaja, da žrtve nasilja staršem ali učiteljem ne povedo, kaj doživljajo, saj jih je sram ali se počutijo ponižane.

Morda se jim zdi, da jih bodo odrasli obtožili tožarjenja ali pa jih bodo odpravili, češ da naj to rešijo sami – nekateri odrasli so namreč napačno prepričani, da je medvrstniško nasilje del odraščanja, ki bo otroke le »okrepilo«.

Poleg tega so lahko otroci tudi žrtve nasilja doma, kar lahko privede do prepričanja, da je to, da so žrtve nasilje, nekaj »normalnega«. Nekatere žrtve so celo prepričane, da odrasli ne morejo narediti ničesar, s čimer bi zaustavili nasilje. Bojijo se tudi, da bi se jim učenci, ki izvajajo nasilje, maščevali, če bi izvedeli, da so povedali, kaj se jim dogaja.

Povsem pričakovano pa je, da učenci, ki izvajajo nasilje, o tem ne želijo razpravljati s starši ali učitelji, če jih z dejanji soočimo, pa zanikajo, da so naredili karkoli napačnega.

Zato je potrebno prepoznati znake, ki jih kažejo učenci, ki so žrtve nasilja, in tudi znake pri učencih, ki nasilje izvajajo.

Pomembno se je zavedati, da pomoč potrebujejo tako eni kot drugi.

Kako govoriti o empatiji. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Učenec, ki je žrtev nasilja, lahko doma kaže enega ali več od spodaj naštetih znakov:

  • domov prihaja z oblačili, ki so strgana ali neurejena, ali s poškodovanimi knjigami;
  • se zapre, ko se želimo z njim pogovoriti o tem, kako je v šoli;
  • ima odrgnine, ureznine ali praske, ki jih ne zna smiselno pojasniti;
  • zjutraj kaže strah ali odpor do šole, pogosto toži o glavobolih in bolečinah v trebuhu;
  • izbira neobičajne poti v šolo ali domov;
  • ima nočne more ali joče v spanju;
  • izgubi zanimanje za šolsko delo in poslabšajo se mu ocene;
  • pogosto je žalosten, hitro spreminja razpoloženje, je razdražljiv, ima nenadne izbruhe besa;
  • prosi za denar ali ga celo ukrade, da bi ustregel zahtevam učenca, ki nad njim izvaja nasilje;
  • po tem, ko je bil nekaj časa na internetu ali se je igral s pametnim telefonom, spremeni vedenje;
  • je socialno izoliran, nima veliko prijateljev, redko je povabljen na rojstnodnevne zabave ali domov k drugim otrokom.

V šoli pa se lahko pokaže:

  • poslabšanje učnega uspeha;
  • učenec postane zaprt vase;
  • začne neopravičeno izostajati od pouka;
  • manj komunicira z drugimi;
  • deluje odsotno, zaskrbljeno;
  • manj se druži s sošolci, deluje osamljen;
  • je agresiven do učiteljev, moti pouk;
  • napada mlajše od sebe.

Pri učencu, ki nasilje izvaja, pa lahko doma in v šoli lahko opazimo naslednje znake:

  • ima močno potrebo, da si podreja druge, želi biti najmočnejši in drugim grozi, če ni vse po njegovo;
  • ni zmožen empatije;
  • ima slabše razvite socialne in medosebne spretnosti;
  • uživa pri tem, da nekomu povzroča bolečino in trpljenje;
  • izloča določene učence iz igre;
  • kljub prigovarjanju vztraja pri neustreznem vedenju;
  • je zelo obremenjen s tem, da bi bil in ostal priljubljen;
  • prezira učence, ki so »drugačni« ali »čudni«;
  • pogosto draži in zasmehuje druge učence;
  • pogosto igra nasilne videoigre;
  • je neusmiljen do živali;
  • ustrahuje sestre/brate in druge otroke v okolici;
  • se hvali s svojo dejansko ali namišljeno premočjo nad drugimi otroki;
  • je razdražljiv, hitro se razjezi, je impulziven, ima nizko frustracijsko toleranco;
  • težko se podreja pravilom ali prilagaja spremembam;
  • goljufa;
  • odraslim nasprotuje, kljubuje in je agresiven do njih;
  • izkazuje antisocialna ali kriminalna vedenja (npr. kraje in vandalizem), pogosto že v zgodnji starosti.
Kako govoriti o empatiji. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Kaj lahko storijo starši, da do medvrstniškega nasilja sploh ne bi prišlo?

Starši lahko veliko pripomorejo k temu, da otrok ne izvaja nasilja, ali k temu, da ne postane žrtev.

Zagotovo je najučinkovitejši varovalni dejavnik varno in toplo družinsko okolje, v katerem odraščajo.

Otroci posnemajo vedenje staršev – če ti uporabljajo vzgojne metode, ki temeljijo na kaznovanju, grožnjah in premoči, je večja verjetnost, da bodo tudi sami želeli izkazovati premoč nad vrstniki ali pa bodo v odnosih z njimi zavzeli podrejeno vlogo.

Poleg ustvarjanja pozitivnih družinskih odnosov pri preprečevanju pojavljanja nasilja pomaga tudi pogovor o tem, še preden se zgodi. Tako je otrok seznanjen s strategijami, ki jih lahko uporabi, če bi se znašel v vlogi žrtve. Starši ga lahko naučijo odzivov, s katerimi lahko svoje meje ohrani na spoštljiv način (npr.: »Nehaj, to mi ni všeč.« Ali: »Zdaj sem jaz na vrsti.«).

Z otrokom lahko tudi večkrat in na različne načine odigrajo situacijo nasilja. Otroku morajo ob tem povedati, da želi učenec, ki izvaja nasilje, občutiti moč nad žrtvijo in z njene strani dobiti neki odziv, zato pretirano izkazovanje čustev in upiranje žrtve lahko še poslabša situacijo.

Najboljši način je, da se žrtev odzove na umirjen, samozavesten način. Učenca, ki izvaja nasilje, naj pogleda v oči, zbere pogum in skuša prekiniti nasilje z jasnimi neposrednimi frazami, kot so npr. »Ta komentar bom kar ignoriral«, »Nehaj, ne delaj tega«, »To je tvoje mnenje«, »Nehaj se norčevati iz mene, to je nesramno«, in nato odide.

V pogovoru o nasilju lahko starši otroku povedo, da je njihova vloga izjemno pomembna, tudi če niso ne žrtve ne tisti, ki izvajajo nasilje, temveč so priče nasilju. Veliko možnosti obstaja, da bo otrok namreč nekoč v vlogi opazovalca nasilja. Ob upoštevanju dejstva, da so opazovalci največja skupina udeležencev nasilnih situacij, je zelo pomembno, da jih ozavestimo, kako močni so in kako lahko veliko pripomorejo k preprečevanju takšnega vedenja.

Opazovalci lahko glasno izrazijo nestrinjanje s tem, kar počne učenec, ki izvaja nasilje, lahko se postavijo v bližino žrtve ali ji namenijo nekaj prijaznih besed, lahko se soočijo z učencem, ki izvaja nasilje in mu povedo, da je njegovo početje nesramno, ali pa poiščejo pomoč (gredo po odraslo osebo).

Kako govoriti o empatiji. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Kaj lahko storijo starši, če posumijo ali vedo, da je njihov otrok žrtev medvrstniškega nasilja?

Starši lahko otroku, ki je žrtev nasilja, pomagajo na več načinov. Najprej je pomembno, da pozorno poslušajo otroka, če ta zbere pogum in pove, da nekdo nad njim izvaja nasilje.

  • Starši morajo pokazati sočutje in otrokovo izpoved vzeti resno. Pri tem morajo paziti, da se ne odzovejo preveč burno ali, nasprotno, da ne pokažejo premalo zanimanja.
  • Otroka, ki je žrtev nasilja, ne smejo kriviti za to, kar se mu dogaja, ali ga kritizirati, če se jim zdi, da se v situaciji nasilja ni primerno odzval. Ni smiselno, da otroka sprašujejo, kako je morebiti sam prispeval k temu, da je postal tarča.
  • Otroku lahko zagotovijo, da se da ukrepati, in skupaj z njim naredijo načrt, kako bodo to storili.

Starši naj imajo ves čas v mislih, da otrok, ki je žrtev nasilja, preživlja težke čase in da je dom njegovo zatočišče. Dobro je, da otroka spodbujajo, naj jim pove še kaj oziroma se jim zaupa vsakič, ko se znajde v situaciji, ki v njem vzbuja strah in nemir.

Za otroka je v obdobju, ko skupaj s starši delujejo v smeri reševanja problema medvrstniškega nasilja, pomembno, da mu ti posvetijo še več časa kot po navadi, ga podpirajo in spodbujajo ter mu pogosto povedo, da ga imajo radi.

Hkrati pa lahko otroka naučijo določenih strategij, ki jih lahko uporabi, če se (ponovno) znajde v situaciji medvrstniškega nasilja. Ob tem ne smejo pozabiti, da pravilo »zob za zob« ni ustrezna rešitev. Spodbujanje otroka, naj tistemu, ki je nasilen, vrne z enakim, lahko povzroči le poslabšanje situacije. Bolje je, da otroka usmerijo k uporabi bolj konstruktivnih pristopov.

  • Ena možnost je, da otroka spodbudijo, naj v situaciji nasilja odide stran in se obrne na odraslo osebo ter ji pove, kaj se je zgodilo.
  • Z otrokom se je pri tem smiselno tudi pogovoriti, kje so točke (na šoli), kjer bodo zagotovo našli nekoga in kjer bodo lahko na varnem (npr. šolska knjižnica, zbornica, pisarna šolske svetovalne službe …).
  • Skupaj z otrokom lahko starši določijo tudi nekaj varnih točk v okolici šole na poti iz šole do doma, kamor bi se otrok lahko zatekel, če bi mu kdo od vrstnikov, ki izvajajo nasilje, sledil.
  • Lahko mu predlagajo, naj prosi koga od sošolcev ali starejših učencev, da ga na poti v šolo in iz nje spremlja.
  • Priskrbijo mu lahko tudi telefonsko številko nekoga od odraslih, ki ga otrok lahko pokliče, če bo prestrašen in bo potreboval pomoč pri reševanju situacije nasilja.
Kako govoriti o empatiji. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Kaj naj storijo starši, če je njihov otrok tisti, ki izvaja nasilje?

Če starši ugotovijo, da je njihov otrok tisti, ki izvaja nasilje, se morajo z njim najprej pogovoriti o tem, kaj se je zgodilo. Povedati mu morajo, da to, kar je naredil, ni bilo prav. Otrok se mora zavedati, da je odgovoren za to, kar je storil, in krivde nikakor ne sme iskati v otroku, ki je bil njegova tarča.

Starši lahko otroku pomagajo, da sam najde način, kako bo rešil problem, ki je nastal. Pri tem je pomembno, da poiščejo takšno rešitev, ki bo omogočila, da otrok ohrani svoje dostojanstvo.

Posredno pa lahko starši pomagajo tako, da ustvarijo priložnosti, ko otrok lahko naredi kaj dobrega za druge, ter spodbujajo empatijo.

Z otrokom, ki izvaja nasilje, je treba preživeti veliko časa in spremljati, koliko časa preživi za računalnikom ali uporablja pametni telefon. Otroci, ki so redno izpostavljeni nasilnim prizorom, pogosto postanejo neobčutljivi na nasilje, ki se dogaja v resničnem življenju.

Kako govoriti o empatiji. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Kaj lahko storijo učitelji, da do medvrstniškega nasilja sploh ne bi prišlo?

Pojavljanje medvrstniškega nasilja je močno odvisno od šolskega okolja in norm, ki so v tem okolju vzpostavljene. Učitelji lahko pomagajo soustvariti varno šolsko okolje. Nekaj možnosti, ki jih lahko uporabijo učitelji in tako prispevajo k splošnemu pozitivnemu vzdušju v razredu:

  • Začnejo lahko s tem, da gradijo šolsko kulturo, kjer je poudarek na medsebojnem spoštovanju in sprejemanju vseh učencev. Prvi korak je, da so pravila, ki veljajo na neki šoli, javno izpostavljena (npr. izobešena na plakatih).
  • Skupaj z učenci lahko oblikujejo tudi razredna pravila, ki spodbujajo strpnost in medsebojno razumevanje.
  • Sami so lahko model spoštljivega vedenja do učencev in tako vzgled, kako naj se učenci vedejo do svojih vrstnikov.
  • Lahko nagrajujejo učence, ki so prijazni in spoštljivi do drugih.
  • K ustvarjanju prijetnejšega vzdušja v razredu pripomore tudi učiteljevo podajanje navodil na pozitiven način – namesto poudarjanja, česa ne smejo narediti, lahko učencem raje večkrat povedo, kako in kaj naj delajo.
  • Podobno velja, da je bolje, če so učitelji bolj osredotočeni na pozitivna vedenja kot na negativna. Čeprav tudi slednja zahtevajo njihovo pozornost, bi morali za vsako kritiko, ki jo izrečejo učencu, kadar se neprimerno vede, tega učenca vsaj nekajkrat pohvaliti za primerno/ustrezno vedenje.
  • Pomembno je še, da učencem negativne povratne informacije o izdelkih ali o vedenju učitelji podajo na samem, ne pred očmi ostalih sošolcev.
  • Kadar učenci delajo v skupinah, se odpre še ena možnost za preventivno delovanje, ki jo lahko izkoristijo učitelji – da sami oblikujejo skupine. S tem omogočijo, da dobijo priložnost za sklepanje prijateljstev tudi učenci, ki jih sošolci običajno spregledajo. S pristopom vnaprej oblikovanih skupin učitelji pri učencih spodbujajo tudi pridobivanje izkušenj s tem, kako je delati z osebami, ki imajo različne lastnosti.
  • Učitelji lahko v razredu izvajajo tudi različne aktivnosti za izboljševanje medosebnih odnosov (učenje spretnosti sklepanja prijateljstev, reševanja konfliktov; ustvarjanje okolja, v katerem lahko učenci urijo izkazovanje spoštovanja, prijaznosti, empatije …).

K preprečevanju medvrstniškega nasilja pa lahko učitelji prispevajo tudi neposredno.

  • Z učenci se lahko pogovorijo o različnih oblikah medvrstniškega nasilja in se prepričajo, da se ti resnično zavedajo, kako nasilje deluje na posameznike.
  • Pri tem si lahko pomagajo s predvajanjem kratkih prizorov medvrstniškega nasilja, ki predstavljajo izhodišče za pogovor (npr. »Kaj se je dogajalo na posnetku?«, »Kako bi se lahko situacija odvila drugače?« »Kako naj ravna žrtev?« »Kaj bi lahko storili opazovalci?«).
  • Učence morajo seznaniti s posledicami, ki na njihovi šoli doletijo tistega, ki izvaja nasilje.
  • Odkrito lahko tudi povedo učencem, kakšna so njihova stališča do nasilja – ker spoštujejo in cenijo vsakega učenca posebej, takšnega vedenja, ravnanja med učenci ne bodo dovolili.
  • Teh stališč se morajo potem tudi dosledno držati in zaustaviti vsako nasilje ter takšne situacije izkoristiti, da se ob pogovoru lahko vsi učenci v razredu iz njih nekaj naučijo. Pri tem je koristno, da skupaj z učenci razmišljajo tudi o možnostih, kako bi lahko učenec, ki je izvajal nasilje, svoje potrebe zadovoljil na bolj sprejemljiv način.
  • Pomaga tudi prisotnost učiteljev na mestih, kjer je večja verjetnost za pojavljanje medvrstniškega nasilja – na hodnikih, straniščih, jedilnicah … Vsaka šola bi morala med učenci opraviti anketo in ugotoviti, kje se pri njih najpogosteje odvija nasilje, ter tam vzpostaviti stalen nadzor, še zlasti med odmori.
  • Poleg tega lahko učitelji delujejo v smeri spodbujanja opazovalcev nasilja, da se postavijo na stran žrtve, poročajo o tem, kar se dogaja, ali pa poiščejo pomoč odrasle osebe na šoli. Pri tem je potrebno poskrbeti za to, da se priče počutijo dovolj varne, da lahko nekomu brez zadržkov povedo, kaj se dogaja.
  • Pomembno je tudi, da učitelj vzpostavi odprt dialog z učenci, da ve, kaj se dogaja z njimi, in da je pozoren na znake, ki bi lahko nakazovali, da so žrtve ali da izvajajo nasilje.
Kako govoriti o empatiji. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Kaj lahko glede medvrstniškega nasilja naredijo učitelji in ostalo šolsko osebje?

Čeprav do medvrstniškega nasilja lahko pride povsod, kjer se zbirajo otroci, se to najpogosteje dogaja v šoli, njeni okolici in na avtobusu. To pomeni, da so učitelji in drugo šolsko osebje v prvi vrsti odgovorni za to, da poiščejo načine za preprečevanje nasilja.

Če ne ukrepajo, se lahko medvrstniško nasilje razširi in postane bolj resno, lahko celo nevarno za žrtve. Tako je pomembno, da se učitelji in ostalo šolsko osebje naučijo prepoznati znake nasilja in takoj ukrepajo, če se pojavi.

Če torej kljub prej opisanim preventivnim ukrepom pride do medvrstniškega nasilja, je pomembno, da se učitelji takoj odzovejo in da so njihovi odzivi konsistentni – tako se bodo potencialne žrtve počutile varnejše, učenci, ki izvajajo nasilje, pa bodo vedeli, kakšne so posledice njihovega vedenja.

Če učitelji ne namenijo dovolj pozornosti takšnim situacijam ali so celo prepričani, da je nasilje del odraščanja, lahko to pripomore k hitremu širjenju medvrstniškega nasilja.

Po dogodku se morajo učitelji pogovoriti posebej z učencem, ki je izvajal nasilje, in posebej z žrtvijo. Pri učencu, ki je izvajal nasilje, morajo spodbujati prevzemanje odgovornosti za dejanje in skupaj z njim oblikovati načrt, kako naj se vede v prihodnje. Z žrtvijo pa se morajo pogovoriti o tem, kakšne strategije lahko uporabi, če bi se ponovno znašla v takšni situaciji – pomembno je, da žrtvi zagotovijo, da ji bodo stali ob strani pri reševanju te težave.

 

Dodatni viri

https://afineparent.com/strong-kids/stop-bullying.html

https://bullyingnoway.gov.au/NationalDay/ForSchools/ClassActivities

https://educationonline.ku.edu/community/how-to-build-a-non-bully-zone

https://www.edutopia.org/blog/20-tips-create-safe-learning-environment-rebecca-alber

https://freespiritpublishingblog.com/2014/08/25/guest-post-7-steps-to-a-classroom-free-from-bullying/

https://www.greatschools.org/gk/articles/what-parents-can-do-about-childhood-bullying/

https://pacerkidsagainstbullying.org/how-can-you-help/if-you-see-bullying/

https://www.stopbullying.gov/prevention/at-school/index.html

https://talkingtreebooks.com/definition/what-is-empathy.html

http://theconversation.com/what-should-parents-do-if-their-child-is-bullied-at-school-37152

https://www.verywellfamily.com/ways-prevent-bullying-in-classroom-460756

https://www.wikihow.mom/Teach-Empathy-to-a-Child

***

Asistentka dr. Tina Pirc z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je sodelavka ISA instituta.

Prispevek je nastal v okviru programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.

Reci ne nasilju. Logo. Vir: ISA insititut

image_print
ISA Institut

ISA Institut

Vsebine pripravljajo psihologinje dr. Tina Pirc, mag. Mateja Štirn, Mateja Dolinar in Katarina Kocbek.

Prispevki nastajajo v okviru programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje, ali v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Dodaj komentar

Pomagajte nam

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte, da bomo lahko še naprej ustvarjali kakovostne vsebine. Postanite Časorisov podpornik!

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Sunny
31°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.