Kako govoriti o begunski krizi

Facebooktwittergoogle_plus

Med spremljanjem medijev se ne moremo izogniti begunski krizi.

O trpljenju beguncev, ki želijo dostojno življenje zase in predvsem za svoje otroke, mediji poročajo vsak dan. In verjetno bo tako še nekaj časa.

Kako s svojimi otroki govoriti o otrocih, ki živijo v begunskih centrih, kjer imajo le streho nad glavo in hrano, kaj več pa pogosto ne; ki umirajo v Sredozemskem morju, ko ga poskušajo prečkati, da bi vstopili v Evropo; ki, če jim to uspe, nato s starši pešačijo kilometre in kilometre, da bi prišli v Avstrijo ali Nemčijo, ker verjamejo, da jim bo tam bolje?

Kako govoriti o otrocih, ki pogosto nimajo možnosti, da se šolajo, da obiščejo zdravnika, če ga potrebujejo, in ki doma ne živijo v miru in ne morejo upati na boljšo prihodnost?

Najraje bi molčali in tako poskušali svoje otroke zaščitili pred žalostjo in trpljenjem, ki ga spremljamo po televiziji.

Toda če jim o srhljivih dogodkih ne bomo govorili mi, jim bo nekdo drug. Lahko ugasnemo televizor, utišamo radio, odvzamemo telefone in tablice – zanje bodo izvedeli, ker se pogovarjajo s prijatelji v šoli ali na igrišču.

Zato je bolje, da jim neprijetne stvari povemo sami. To ni lahko. Še odrasli težko razumemo, kaj se dogaja v Siriji in drugih državah bližnjega vzhoda.

Otroci pa nam zastavljajo vedno nova vprašanja. Zakaj je vojna? Zakaj bežijo? Zakaj ne morejo ostati doma? Zakaj so poškodovani? Ali je otrok na fotografiji mrtev? Zakaj ne morejo v šolo? Zakaj prihajajo k nam? Zakaj ne moremo vseh sprejeti?  Kje bodo živeli? Ali jim lahko pomagamo?

Na številna vprašanja nimamo odgovorov. A pomembno je, da neprijetne novice poskušamo postavimo v kontekst in da otrok ob tem ne prestrašimo preveč.

Tudi če nam je težko, je prav, da se potrudimo. Živimo danes, a naši otroci bodo tudi jutri. Da bo njihov svet lepši in boljši, morajo biti bolje informirani od prejšnjih generacij.

Kako začeti? Da bomo lahko sobivali, moramo biti občutljivi za druge. To občutljivost spodbuja in razvija kultura, ki obenem pomaga povezovati različne skupnosti.

Zato je lahko dober prvi korak pogovor o umetnosti in kulturnih znamenitostih in posebnostih države. Z otroki lahko pogledamo arheološke znamenitosti države (v Siriji denimo fotografije iz Palmire), z njimi lahko prebiramo tradicionalne pravljice in druge knjige (denimo Dlan polna zvezd pisatelja Rafika Schamija), gledamo filme, poslušamo glasbo. Morda jim skuhamo tradicionalno jed ali pa smo pozorni na športne prireditve, na katerih nastopajo športniki iz teh držav.

Pomagamo si lahko z videom (v angleščini), ki govori o begunski krizi na način, primeren za otroke.

V avstralskem Unicefu so pripravili sedem napotkov za pogovor:

  1. Sprašujte in poslušajte; pri tem ne zmanjšujte njihovih bojazni.
  2. Bodite iskreni, a resnico predstavite na način, ki je otrokom razumljiv.
  3. Poudarite, da je naša država varna.
  4. Povejte jim, da mnogi želijo pomagati.
  5. Pomagajte jim, da še sami pomagajo. Morda bodo želeli darovati igrače, narisati risbico, napisati pismo ali zbirati denar.
  6. Pazite nase. Otroci bodo razbrali vašo stisko, zato se pogovarjajte z njimi, ko ste umirjeni.
  7. Poskrbite, da bodo otroci vedeli, da se lahko obrnejo na vas, če bodo imeli dodatna vprašanja.

Pomagate si lahko še s temi napotili Unicefa.

Skozi pogovor bodo lažje doumeli, da otroci iz drugih držav niso tako zelo drugačni od nas.

Delijo naše sanje in želje, le to smolo imajo, da so se rodili na napačnem kraju v napačnem času.

In da si tako kot mi želijo, da bi se njihova pravljica nekoč srečno končala.

Facebooktwittergoogle_plus
beguncimigracijemigrantipogovorpriseljenci

Sonja • 13. 9. 2015


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor