fbpx
Časoris
Če bodo učilnice jeseni samevale, bo to najbolj prizadelo tiste učence, ki svojih učiteljev in sošolcev sploh ne poznajo. Vir: Adobe Stock
Če bodo učilnice jeseni samevale, bo to najbolj prizadelo tiste učence, ki svojih učiteljev in sošolcev sploh ne poznajo. Vir: Adobe Stock

Kako bom spoznaval nove sošolce in učitelje, če jih ne bom videl?

Če bi vam kdo na začetku leta 2020 rekel, da boste vi in vaša družina načrtno preživeli 10 tednov zaprti v stanovanju oziroma v tako imenovani samoizolaciji, bi verjetno rekli, da se mu je absolutno zmešalo. Danes, ko dnevno poslušamo informacije o naraščanju števila okuženih ter o smrtnih žrtvah, pa je to žalostna resničnost, v kateri živimo. 

Med karanteno zaradi novega koronavirusa sem tako kot vsi šolo obiskoval na daljavo. To je pomenilo, da več tednov nisem imel osebnega stika s sošolci in prijatelji, razen če se je kdo zavestno izpostavil možnosti okužbe, ki je pustošila in še vedno pustoši po svetu. 

Uresničile so se tudi najhujše nočne more staršev in starih staršev: komunikacija izključno prek interneta. Pa še to so se lahko šli samo tisti, ki tako komunikacijo obvladajo, teh pa žal med starimi starši ni veliko.

Pouk na daljavo je popolnoma nov koncept, vsaj v osrednjem izobraževalnem sistemu. To se je jasno pokazalo na začetku karantene, ko je bila organizacija pouka oziroma učnih materialov kaotična in neučinkovita. 

Občutek sem imel, da so bili učitelji prepuščeni sami sebi, brez jasnih navodil in smernic, kar je pomenilo, da je imel vsak učitelj drugačno rešitev in drugačno organizacijo podajanja učne snovi. 

Marsikdo med njimi ni dovolj obvladoval tehnologije, da bi lahko učinkovito poučeval. Bil sem eden od srečnežev, ki so imeli doma tiskalnik, in mi zato ni bilo treba preveč prepisovati nalog. 

S pomočjo staršev sem si organiziral in razdelil šolsko delo skozi ves teden, čeprav smo gradiva dobivali vsa naenkrat, v nedeljo popoldan. Zdelo se mi je, da je gradiv več, kot bi jih predelali, če bi bili v šoli pri pouku. Morda bi bilo bolje, da bi jih dobivali sproti, kot da bi sledili urniku. Od prijateljev sem slišal, da so bile med šolami velike razlike v poučevanju.

Po koncu karantene smo se lahko devetošolci med prvimi vrnili k prilagojenemu pouku. Takrat so bile ocene že večinoma zaključene, zato je bil pouk bolj sproščen in dokaj neintenziven. 

V novem šolskem letu sem vpisan v prvi letnik gimnazije, kar pomeni, da bom izkusil ta »travmatičen« prehod iz osnovne v srednjo šolo. 

Malo me skrbi, saj je možno, da bom to uvajalno obdobje, ki bi moralo biti namenjeno navajanju na nov sistem in okolje, namesto v šoli preživel doma, kar bo šok prehodu samo povečalo. 

Veliko raje bi imel vsaj kolikor toliko normalen pouk v živo. 

Veselim se spoznavanja novih ljudi in, no, gimnazije na splošno. V resnici sem komaj čakal, da zaključim OŠ in grem naproti novim izzivom in znanjem. 

Malo pa se vendarle bojim prehoda, saj so mi prijatelji povedali, da je naporno. 

Skrbi me, kako bosta potekala pouk in spoznavanje učne snovi, koliko bomo sploh v šoli in koliko bom moral doma sam predelovati snov. 

Skrbi me tudi, kako bom spoznaval nove ljudi, ne da bi se z njimi srečal. Kako bom navezal pristne stike in se »pokonektal«, če se bomo komaj kaj videli? 

Veselil sem se tudi dijaških izmenjav, ekskurzij in ostalih alternativnih oblik pridobivanja znanj in izkušenj, a se bojim, da te kar nekaj časa ne bodo izvedljive. Moti me, da je situacija negotova in da ne vem, kaj pričakovati.

Moja šolska usoda je tako odvisna od epidemiološke situacije v septembru in nadaljnjih mesecih. Vse kar lahko ob tem sam naredim, je, da upoštevam ukrepe, vzdržujem razdaljo, skrbim za higieno rok ter nosim masko in upam, da ostali delajo enako.

Samo Medic, 9. razred, OŠ Hinka Smrekarja, Ljubljana

***

Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.

US Embassy logo

***
Prispevek objavljamo v okviru projekta Alumni za boljšo znanstveno in zdravstveno pismenost (Alumni Advancing Science and Health Literacy), ki ga sofinancira U.S. Embassy Ljubljana.

Časoris

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala.

Zakaj podpreti Časoris?

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Partly sunny
10°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.