fbpx
Časoris
Kaj so se učitelji naučili med izobraževanjem na daljavo? Vir: Pixabay
Kaj so se učitelji naučili med izobraževanjem na daljavo? Vir: Pixabay

Kaj s(m)o se učitelji naučili v tej »koronski pomladi«?

V času letošnje karantene so se morali učitelji in šole kar čez noč lotiti nečesa, kar nam je bilo vsem povsem novo – prav vse izobraževanje se je naenkrat odvijalo le na daljavo.

V to obliko pouka so veliko truda vložili vsi sodelujoči, tako učitelji kot učenci in tudi njihovi starši.

Kljub temu pa stvari marsikje niso potekale tako dobro, kot bi lahko. Deloma je bilo to povezano s tehnologijami in njihovo uporabo, deloma pa s pristopom k pouku.

Pogosto so sodelujoči kar malo »pozabili«, da se je pouk, ki običajno poteka v učilnici, torej v zaprtem okolju, nenadoma preselil na splet, kjer je lahko vse, kar počnemo pri pouku, vidno prav vsem.

Predvsem varovanje zasebnosti učencev, učiteljev in staršev je bilo eden izmed najbolj izpostavljenih izzivov te pomladi.

Nihče ni mogel biti pripravljen na nenaden prehod na izobraževanje na daljavo, zato je bila večina šol in učiteljev prisiljena v bolj ali manj improviziran pristop. Pri tem so običajno uporabljali orodja, ki so jih že poznali, ali pa orodja, ki jih je kdo priporočil.

Neredko se je celo dogajalo, da so morali učenci uporabljati celo serijo spletnih orodij, pač glede na izbiro posameznega učitelja. Večina se ni ukvarjala s tem, kaj je potrebno v aplikaciji narediti za zaščito zasebnosti; niti, ali je to v aplikaciji sploh možno.

Pri pripravi poučevanja na daljavo so mnogi izobraževalci uporabljali različne brezplačne rešitve v lasti organizacij, ki nimajo sedeža v Evropski uniji. Mnoge v zameno za ponujeno »brezplačno« storitev zahtevajo dostop do različnih uporabniških podatkov (osebnih podatkov, vedenjskih vzorcev, lokacijskih podatkov …), s čimer je lahko ogrožena zasebnost in s tem tudi varnost uporabnikov.

Med videokonferencami je neredko prihajalo do vdorov, med katerimi so nadlegovali udeležence; dogajale so se tudi »nedolžne najstniške šale«, ko je na primer prijatelj skupine učencev vstopil v konferenčno učilnico, se predstavil kot tehnična podpora ponudnika in dajal učiteljici navodila, kako naj prekine konferenco, saj naj bi to bilo potrebno iz tehničnih razlogov.

Prihajalo je tudi do prikritega snemanja konferenc in do objav uspešnih »šal«, ki si jih je kdo privoščil.

Videokonference so bile pogosto dostopne brez gesel ali pa so bile povezave do njih celo javno objavljene.

Ker smo se v konference vključevali doma, se je lahko dogajalo, da smo bili tarča posmeha ali še česa hujšega, zaradi nečesa, kar smo nehote razkrili z ozadjem.

Nekateri učenci so bili po nepotrebnem izpostavljeni različnim tveganjem zaradi šolskih nalog, kot so bile na primer naloge tipa »Posnemi se, ko pečeš piškote, delaš počepe …« ali »Posnemi se pri dnevni rutini« …  Učitelji so lahko s takimi nalogami ogrozili zasebnost učencev in jih izpostavili možnosti zlorabe.

Mnogim, ki so bili to pomlad vključeni v pouk na daljavo, se najbrž na raznih napravah še vedno »valja« kup aplikacij in uporabniških profilov, ki jih sicer ne uporabljajo več. A to seveda ne pomeni, da nam te aplikacije ne sledijo. Najbolje je, da izbrišete vse, česar ne potrebujete več.

To pomlad smo kar malo pozabili tudi, da ponudniki »brezplačne« elektronske pošte (Gmail, Yahoo …) uporabo pogojujejo s tem, da soglašamo z vpogledom v našo korespondenco.

Spletne strani šol so bile to pomlad zelo pogost način obveščanja. Tiste, ki niso bile postavljene v dobro varovanem okolju, so bile izpostavljene okužbam, vdorom ali pa razobličenju.

Razširila se je uporaba spletnih učilnic. Za dostop v učilnice so mlajši učenci uporabili kar elektronske naslove staršev, ki pa niso bili opozorjeni, da bodo njihovi naslovi morda vidni vsem, ki dostopajo do učilnice.

Prišlo je do težav z zastarelimi hiperpovezavami. Učitelji so jih posredovali učencem, ne da bi jih prej ponovno preverili. Nekatere so vsebovale neustrezne vsebine, ki so bile čisto drugačne od pričakovanih.

In kaj smo se naučili?

Predvsem, da se moramo še zelo veliko naučiti, preden se tega ponovno lotimo. Na Arnesu nas je prijetno presenetilo izredno veliko število učiteljev, ki so se poleti vključili v različna izobraževanja in se jim pridružujejo tudi sedaj, kljub hudim obremenitvam ob začetku šolskega leta. Vsem, ki jih to zanima, so posnetki kratkih spletnih tečajev še vedno dostopni.

Kako naprej? V okviru projekta Safe.si smo pripravili priporočila, ki jih najdete na straneh projekta Safe-si. Spremljate nas lahko tu in tam.

Podprite Časoris

Maja

Maja

Vreča dela na Arnesu in sodeluje v projektu Safe.si. Želi si, da bi čim več ljudi razumelo ozadja novih tehnologij - da bi bili več kot le uporabniki, da bi bili pametni uporabniki interneta.

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.