fbpx
Časoris
kaj lahko šola naredi za boljšo vključenost priseljencev? Vir: Adobe Stock
Vir: Adobe Stock

Kaj lahko v šoli naredimo za boljšo vključenost otrok

V zadnjem času spremljam zgodbe beguncev, priseljencev. Na tem področju sem nevedna.

A že ko malo pomislim na svoje sorodnike in prijatelje, vidim, da imajo mnogi med njimi svojo priseljensko izkušnjo.

Če bi iskala izvor lastnega priimka, pridem do Italije, če bi ga mož, bi nas zaneslo na Madžarsko in v Nemčijo. Stric in teta sta bila po drugi svetovni vojni ekonomska migranta v Nemčiji, očetova sestrična v Detroitu v ZDA, možev brat se je poročil s priseljeno Hrvatico, žena bratranca se je priselila iz Bosne, njuna hči pa živi v Španiji. Prijateljica je zbežala z vojnega območja v Sarajevu.

Ko mi pripovedujejo zgodbe o selitvah zaradi vojnih ali ekonomskih razlogov, se mi zdijo junaki z veliko stiskami, z veliko moči in ogromno poguma.

Sama imam le eno tovrstno izkušnjo; ko sem se z družino preselila iz manjšega mesta v planino, na samoten kraj. Tja sva si z možem srčno želela. Vsa leta gradnje hiše sva si ustvarjala sanjsko podobo hiše, vrta in neokrnjene narave, kjer bo naša družinica zaživela mirno, svobodno in srečno.

Sanje so se kar hitro razblinile in soočati smo se pričeli z resničnostjo. Bilo je boleče, stresno, včasih neznosno.

Iz razširjene družine in ugodja, ki ga ta nudi, smo se podali v samostojno skupnost. Iz mesta, kjer je vse dosegljivo peš, smo šli v planine, kjer je prvi sosed oddaljen 3 kilometre in kjer si večinoma odvisen od prevoznega sredstva. Pot v dolino se zdi neskončno dolga, mesto je oddaljeno 7 km.

Štirje člani z različnimi potrebami in eno realnostjo. Pubertetnica, iztrgana iz čudovitega okolja sovrstnikov in ugodja razširjene skupnosti; mlajša sestrica, željna otroške družbe ter celodnevne igre; mama, željna ustvarjanja na vrtu, v hiši; oče pa željan počitka od gradnje, hobijev in miru.

Vsi smo selitev doživljali kot zelo stresno. Nismo se znali organizirati. Zelo težko smo sanjske slike in predstave o čudovitem življenju v novem domu nadomeščali s slikami stvarnosti. Bilo je veliko žalosti, joka, nesoglasij, prepirov. Nekje sem našla podatke iz raziskave, v kateri so opredelili jakost stresa in čustvene bolečine. Na prvem mestu je smrt, na drugem ločitev, na tretjem selitev.

Ko poskušam vizualizirati selitev moje družine v čisto tuje, novo in neznano okolje, me stisne v želodcu. Ob tem pričnem razmišljati o naših priseljencih. 

Preteklost in prihodnost – selitev priseljencev, tisoče km od doma …

Zdaj in ta trenutek so med nami. Otroci, delavci, najstniki, starejši, učenci, njihovi starši … 

Priselili so se v naš kraj iz ekonomskega razloga ali da bi se rešili z vojnega območja. Vsi imajo nekaj skupnega – sebe, svojo družino hočejo preživljati v dostojnih okoliščinah.

Ne poznajo niti besede slovenskega jezika. Nimajo prijateljev, vrstnikov. Ne poznajo našega kraja. Ne poznajo ustanov. Ne vedo, koga lahko prosijo za pomoč. Ne poznajo naše kulture. Ne poznajo našega šolskega sistema. Ne poznajo naših navad. Ne poznajo naše preteklosti. Ne poznajo načina dela v podjetjih. Strah jih je, izgubljeni so, samopodoba se jim je razblinila. Delujejo na osnovni ravni preživetja. Ne morejo se izraziti, ne morejo izkazati svojih sposobnosti, niso videni in ne slišani.

Poznajo pa svoj materni jezik in morda še katerega. Imajo prijatelje v svojem kraju. Poznajo svoj kraj in državo, iz katere prihajajo. Poznajo ustanove v svojem domačem kraju. Poznajo kulturo in običaje svojega naroda. Poznajo navade svoje družine in okolja. Poznajo zgodovino svojega naroda. Poznajo sistem šolanja v matični deželi. V  svojem domačem okolju so bili uspešni, suvereni, z dobro samopodobo.

Na podoben način bi lahko zapisala značilnosti invalidnega učenca, dislektika, jecljavca, slabovidnega, izjemno intelektualno nadarjenega, talentiranega športnika ali glasbenika …

Vsak človek ima svoje posebnosti in nihče od nas ne more do podrobnosti razumeti vsakega posameznika. Če pa spreminjamo svoja prepričanja, se izobražujemo, širimo zorni kot in snamemo očala stereotipov, bomo na dobri poti šole prihodnosti, vključujoče šole.

Kaj lahko naredimo v vključujoči družbi prihodnosti na področju šolstva? 

Šola je izjemno pomemben prostor za vse otroke. Šestletniki k nam vstopajo s pisano paleto izkušenj iz primarne družinske skupnosti in mnogi tudi dodatno obogateni z znanji predšolskega izobraževanja v vrtcu. Učenci imajo različne sposobnosti na številnih področjih, imajo bogat spekter potencialov, nadarjeni so na področjih umetnosti, naravoslovja, jezikov, tehnike, so različnih narodnosti, se razlikujejo po velikosti, imajo stiske na področju čustvovanja, razumevanja socialnih situacij.

Veliko jih je s primanjkljaji na področju učenja, nekateri so telesno ali jezikovno ovirani. Prihajajo iz velikih, razširjenih, ločenih, enostarševskih, priseljenih družin … Lahko bi še in še govorila o pestrosti naše skupnosti, ki vključuje vso našteto raznolikost naših učencev.

Pri nas so od 6. do 15. leta. Od nebogljenih prvošolčkov, željnih novih sošolcev in učenja, do najstniških devetošolcev na razpotju med otroškostjo in odraslostjo. Ob koncu osnovnošolskega izobraževanja se s polnim nahrbtnikom pozitivnih in negativnih izkušenj podajo na nov del življenjske poti.

Za vsebino nahrbtnika naših mladih smo odgovorni vsi. V prvi vrsti starši in pedagogi.

Vsak od nas je izjemno pomemben, saj s svojimi odločitvami in dejanji vriše delček poti na zemljevidu njihovih življenj.

Otroci potrebujejo starše, ki:

  • jih imajo brezpogojno radi,
  • znajo uravnavati svoj partnerski odnos in relacije do otrok,
  • sebi in njim priznavajo sposobnosti, pomanjkljivosti,
  • sebi in njim priznavajo napake ter iščejo možnosti, da jih ne bi ponovili,
  • ne moralizirajo,
  • jih poslušajo,
  • jih z vprašanji usmerjajo, da sami iščejo rešitve,
  • se zanje zanimajo v celoti, ne samo skozi šolski uspeh,
  • jim zaupajo in ne poskušajo preprečiti vsake stiske, napake ali padca, ker se tako ne morejo učiti iz lastne izkušnje,
  • se smejejo,
  • jih upajo pustiti kdaj same in gredo na lastno zabavo, 
  • postavijo pravila, ker se tako počutijo varne,
  • od njih zahtevajo  participacijo pri domačih opravilih,
  • pričakujejo, da je šolanje njihova odgovornost,
  • zaznajo njihovo stisko in poiščejo različne oblike pomoči.

Otroci potrebujejo učitelje in strokovne delavce v šoli, ki:

  • ljubijo svoj poklic in delo z ljudmi,
  • so pripravljeni na vseživljenjsko učenje,
  • so fleksibilni,
  • so pogumni,
  • so empatični in senzibilni do raznih posebnosti pri učencih, zaznajo njihovo stisko in skupaj s starši poiščejo različne oblike pomoči,
  • sebi in njim priznavajo sposobnosti, pomanjkljivosti,
  • sebi in njim priznavajo napake ter iščejo možnosti, da jih ne bi ponovili,
  • ne moralizirajo,
  • jih poslušajo,
  • jih z vprašanji usmerjajo, da sami iščejo rešitve,
  • se zanje zanimajo v celoti, ne samo skozi šolski uspeh,
  • jim zaupajo in ne poskušajo preprečiti vsake stiske, napake ali padca, ker se tako ne morejo učiti iz lastne izkušnje,
  • v svoje pedagoško delo vpletajo humor,
  • jim večkrat zaupajo organizacijo prireditve, srečanja …, 
  • postavijo pravila, ker se tako otroci počutijo varne,
  • od njih zahtevajo  participacijo pri šolskih opravilih,
  • pričakujejo, da je šolanje njihova odgovornost.

Ko se  družina preseli v naše okolje, vpišejo starši otroka v šolo. To morajo narediti že zaradi pridobivanja vizuma in urejanja dokumentov.

Sprememba okolja in selitev je zanje stresna, a kaj, ko je zanje pomembnejše preživetje in ekonomsko-socialni status družine, tako kot za nas. Starši so velikokrat prav tako v stiskah in ne morejo biti dobra opora, ki bi jo otroci potrebovali. Kakorkoli, selitev je izbira staršev in ne otrok.  

Šolsko okolje je izjemnega pomena 

Ko pridejo starši vpisati otroka v šolo, je zelo pomembna vloga vseh zaposlenih na šoli.

Prijaznost, nasmeh in naše sprejemanje različnosti se opazi, začutimo jo kot dušo šole. Prvi stik imajo s šolsko svetovalno službo, kjer izpolnijo vso dokumentacijo. Nato se z vodstvom šole dogovorimo o razredniku in oddelku.

Idealno je, če kdo od sošolcev govori priseljenčev materni jezik in je v oddelku skupina učencev socialno senzibiliziranih. Razrednik mora imeti osebnostne lastnosti, ki so opisane že zgoraj. Strokovni delavci smo zelo pomembni v vlogi zaupnika otroka.

Interakcije v odnosih na šoli so različne. Včasih je to svetovalna delavka, učitelj predmeta, knjižničarka. Pomembno je, da se na šoli tega zavedamo in otroku omogočimo priložnosti za pogovore o svojih stiskah.

Pred vstopom novega učenca v šolo morajo biti ostali učenci seznanjeni s prihodom novega sošolca, razrednik jim mora predstaviti okvirno situacijo priseljenega učenca. Organizirana mora biti medsebojna pomoč med učenci, ki je priseljencu v veliko uteho. Prav je, da med seboj že pred prihodom izberejo tistega, ki bo sedel s priseljencem pri pouku. Predvsem je dobro, če priseljenec lahko sedi poleg koga, ki obvlada njegov materni jezik, kot sem že omenila.

Nujno mora na šoli sodelovati tim, ki ga sestavljajo šolska svetovalna delavka, razredničarka, knjižničarka in učitelj, ki izvaja intenzivni tečaj slovenščine. Za komunikacijo s starši poskušamo najti prevajalca. Žal so to velikokrat učenci, ki govorijo njihov jezik. To se nam ne zdi etično in moralno, a pogosto je to neizbežno. S starši se moramo dogovoriti  glede nabave učnih gradiv, šolskih potrebščin, morebitnih subvencij. Seznaniti jih moramo z okvirno organizacijo šole, pouka, prostorsko razporeditvijo.

Za novega učenca pripravimo IP, kjer učitelji zapišejo pričakovan napredek učenca na učnem področju, prilagoditve gradiv in ocenjevanja, podporna gradiva in aktivnosti posameznikov.

Vsekakor so pomembni vsi učitelji na šoli. V okviru predmetov in vsebin lahko prepletajo medkulturnost in večjezičnost.

Ni lepšega, kot da lahko vsak učenec predstavi npr. svojo domovino, iz katere je prišel, in njeno kulturo. Pogosto so za priseljence ravno spomini tisti, kar prinesejo s seboj, imena njihovih sorodnikov, prijateljev, ki so jih pustili za seboj. In velikokrat ne po lastni krivdi. Če se zanje zanimamo, če smo pripravljeni spoznati tudi njihovo kulturo, je to izredno velik korak k sprejemanju različnosti in nenasilju.  

Nujno je načrtovati aktivnosti za pridobitev čim večje participacije staršev priseljencev, ki so pogosto izolirani zaradi jezikovnih blokad. To so lahko tečaji slovenščine za mame ob aktivnostih, ki jih obvladajo (kuhanje, ročna dela …), povabilo k sodelovanju ob projektnih dnevih, na medkulturne večere skozi poezijo in ples. 

Osnova za vse zapisano pa je jasna vizija šole glede medkulturnosti in večjezičnosti. Načrtovanje letnega delovnega načrta, projekti, dnevi dejavnosti, kulturne prireditve, vsebine pri pouku in prepričanja strokovnih delavcev o vključujoči šoli za vse različne učence morajo podpirati osnovno vizijo šole.

V skupnosti, kjer živimo, bi vsekakor morali vključevati čim več staršev, ne glede na raso, jezik in narodnost, da s svojimi znanji in močnimi področji obogatijo šolski prostor in lokalno skupnost.

Poslanstvo staršev in pedagoških delavcev je isto, samo vloge imamo drugačne. Naša naloga je, da otrokom ustvarjamo okoliščine, kjer bodo lahko samostojno in odgovorno vadili za glavno vlogo v igri življenja.

***

Nada Duler je ravnateljica Druge osnovne šole Slovenj Gradec.

Prispevek je nastal v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Izzivi medkulturnega sobivanja
image_print
Časoris

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Dodaj komentar

Pomagajte nam

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte, da bomo lahko še naprej ustvarjali kakovostne vsebine. Postanite Časorisov podpornik!

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Partly cloudy
20°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.