fbpx
Časoris
Če v resničnem svetu ne uporabljamo univerzalnega ključa za vse ključavnice, zakaj ga na spletu? Vir: Pixabay
Če v resničnem svetu ne uporabljamo univerzalnega ključa za vse ključavnice, zakaj ga na spletu? Vir: Pixabay

Kaj bi moral prav vsak vedeti o osnovah varovanja zasebnosti?

V svojem fizičnem življenju se običajno zelo zavestno odločamo, kaj komu povemo in kaj komu pokažemo, ali pač ne, če smo se odločili, da tega tej osebi ne bomo povedali.

Običajno se tudi ne postavimo z megafonom v roki na glavni trg v mestu, da bi vsem naključnim mimoidočim razložili svoje mnenje o nečem ali pa jim povedali, kaj smo danes jedli za zajtrk ter kje in s kom smo bili včeraj, pa tudi velike javne projekcije posnetkov z družinskih počitnic niso ravno na dnevnem redu.

Ne povabimo mimoidočih v svoje stanovanje, da bi jim ga razkazali, ne odpremo jim družinskega albuma in jih ne povabimo, naj se usedejo na kavč v naši dnevni sobi in si naš album v miru ogledajo.

Ni nam v navadi, da bi si naredili univerzalni ključ, ki ga lahko uporabimo za vse naše ključavnice, od kleti, kolesa do stanovanja, avta ter pisarne, in potem ta univerzalni ključ odložili na neko skupno mesto v službi.

Zakaj pa vse to počnemo na spletu? Kaj je tu tako drugače?

Slovenski rek pravi: »Daleč od oči, daleč od srca.« In drugi: »Česar ne veš, ne boli.« In verjetno se naš odgovor na zgornji vprašanji skriva nekje vmes.

Dokler se ne srečamo (po navadi se to zgodi na bolj ali manj boleč način) s posledicami našega nepoznavanja varovanja zasebnosti v digitalnem svetu, živimo v iluziji, da je vse to udobje rabe spleta, ki nam je tako zelo olajšal življenje, povsem brezplačno.

Drži, da večino storitev ne plačamo z denarjem, a jih morda, v prenesenem smislu, plačamo s »funtom svojega mesa«. Uporabo morda plačujemo s tem, da nekomu prepustimo nadzor nad delom našega življenja in s tem vpliv nanj. Lahko nam tako rekoč bere misli in narekuje želje.

In kaj lahko naredimo? Kako lahko uporabljamo ta krasni digitalni svet in vseeno ohranimo dovolj zasebnosti.

Potrebnih bo nekaj korakov in nekaj razmisleka, koliko informacij o svojem življenju želimo brezplačno prepustiti tistim, ki s tem služijo.

Premislimo, kaj objavljamo in zakaj to objavljamo. Ali je res potrebno, da vsi vsak hip vedo, kje smo in kaj počnemo mi in naša družina? Verjetno ne. Sicer nas strašno veseli, da so take objave nekomu všeč, in zato smo tudi nagrajevani s sledilci in smeški, a pri objavah se moramo zavedati, da v tistem hipu, ko nekaj objavimo, pravzaprav izgubimo nadzor nad objavljenim in da vse, kar smo kdaj objavili, na spletu tudi ostane.

Po tem začnimo na primer s prenovo gesel, izredno pomembna so.

Kamere na naših računalnikih in telefonih so dokaj lahke tarče vdorov, lahko pa jih ponevedoma kar sami vklopimo. Ko kamere ne uporabljamo, naj bo zakrita.

Ko uporabljamo javna ali odprta brezžična omrežja ali javne računalnike, se moramo zavedati, da smo na javnem mestu, kjer zelo verjetno ni poskrbljeno za varnost.

En korak naj bo »čiščenje« našega pametnega telefona. Na njem se gotovo nahaja kup aplikacij, ki se jih sploh ne zavedamo več ali pa jih morda sploh nikoli nismo uporabljali. Odstranite aplikacije, ki jih ne uporabljate, uporabljane aplikacije pa aktivirajte le takrat, ko jih zares rabite.

Poglejmo tudi, kakšni so pogoji uporabe družbenih omrežij, v katerih objavljamo, in razmislimo o svojih objavah.

Naslednji korak bi lahko bila izbira brskalnika (npr. Firefox) in izbira iskalnika (npr. Duckduck go ali Start Page), saj sta ti odločitvi zelo pomembni z vidika zasebnosti, tu se pravzaprav odločamo med tem, ali bomo povsem »prozorni« ali pa le nekoliko vidni.

Priporočljiva je tudi uporaba »nadzornikov« sledilcev in piškotkov, ki na nas »prežijo« na spletnih straneh (kot sta na primer Privacy Badger ali Ghostery).

Izbira ponudnika elektronske pošte je ravno tako nekaj, kar ni samo po sebi umevno. Ne obstajajo le »brezplačniški« ponudniki elektronske pošte, kot je na primer Gmail.

Temeljit premislek je potreben pri »pametnih« napravah. Že dolgo niso le računalniki tisti, ki nas povezujejo v svet. Poleg računalnikov so tu še naprave, ki sodijo v veliko skupino »pametnih« naprav ali v »internet stvari«, od »pametnih« ur, igrač, sesalnikov, zobnih ščetk, hladilnikov ali kar »pametnih« hiš. Ali bi kupili »pametno« uro, če bi bila poimenovana z nekoliko ustreznejšim imenom – »nadzorovalna« ura? Vse te naprave spuščamo v naše življenje, ne da bi pogledali, koga smo s tem še spustili vanj.

Več podrobnosti o zgornjih korakih najdete v tem članku.

Osnove zasebnosti v virtualnem svetu in osnove varne uporabe tega sveta so pravzaprav zelo tesno prepletene in naslednji teden se bomo posvetili še drugi plati istega kovanca.

Zadnja sprememba 15. 6. 2020

Maja

Maja

Vreča dela na Arnesu in sodeluje v projektu Safe.si. Želi si, da bi čim več ljudi razumelo ozadja novih tehnologij - da bi bili več kot le uporabniki, da bi bili pametni uporabniki interneta.

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala.

Zakaj podpreti Časoris?

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Mostly cloudy
8°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.