Modernizem in arhitektura Hiše EU. Foto: Sonja Merljak/Časoris
Hiša EU. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Iz veleblagovnice v Hišo EU

Facebooktwittergoogle_plus

Nekoč je bila veleblagovnica, ki se je imenovala Slovenijales. To je bila velika veleblagovnica, imela je več kot 20 tisoč kvadratnih metrov površine.

Veleblagovnica Slovenijales. Foto: Janez Kališnik

Veleblagovnica Slovenijales. Foto: Janez Kališnik

Ta veleblagovnica je bila v nečem posebna. Posebna je bila v tem, da jo je oblikoval arhitekt Milan Mihelič, ki je veljal za poeta konstrukcije. To pomeni, da je bil mojster v tem, kako postaviti stavbo na stebre in kako strop podpreti le s tankimi jeklenimi palicami.

Milan Mihelič. Vir: Sazu

Milan Mihelič. Vir: Sazu

Ko je načrtoval veleblagovnico, je bila njegova naloga, da naredi odprt prazen prostor, v katerem bodo lahko nemoteno razstavljali pohištvo. Arhitekt je nalogo izpolnil in naredil še veliko več.

Ustvaril je stavbo, ki sodi med pomembne zgradbe povojnega modernizma. Takšne palične konstrukcije, ki podpira težo prvega nadstropja, kot jo lahko občudujemo v stavbi na Dunajski 20 v Ljubljani, drugje ne moremo videti.

Palična konstrukcija. Vir: EK

Palična konstrukcija. Vir: EK

Veleblagovnice Slovenijales že dolgo ni več. Ostala je le stavba, v kateri je svoj novi dom jeseni 2016 našla Hiša Evropske unije.

A najprej jo je bilo treba prenoviti, kar je storil arhitekt Andrej Mlakar. Svoje delo je predstavil na februarskem družabnem dogodku iz serije Odkrivaj EU. Ob slovenskem kulturnem prazniku so namreč v Hiši EU predstavili arhitekturno zasnovo in prenovo nekdanje veleblagovnice Slovenijales, nato pa odkrili še plaketo z informacijami o arhitekturnih prvinah stavbe in o njenem arhitektu Milanu Miheliču.

Modernizem in arhitektura Hiše EU. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Detajl prvega nadstropja. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Arhitekt Milan Mihelič je veleblagovnico zasnoval že leta 1969, torej v letu, ko je prvi človek stopil na Luno. Graditi so jo začeli v sedemdesetih, končana pa je bila med letoma 1979 in 1980.

Njena posebnost je, da stoji na osmih stebrih in da prvo nadstropje leži na palični konstrukciji, ki je nameščena pod strop pritličja. Obenem se od zunaj zdi, kot da stavba lebdi. Že na začetku so bila stekla v pritličju zatemnjena, prvo nadstropje pa so obdajali beli paneli, in tudi sedaj je pritličje temnejše od prvega nadstropja.

Arhitekti povojnega modernizma so namreč na prostor gledali drugače kot njihovi predhodniki in tudi kot nasledniki.

Modernizem in arhitektura Hiše EU. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Pogled skozi prvo nadstropje. Foto: Sonja Merljak/Časoris

»Bistvo arhitekture povojnega modernizma je občutek lebdenja, lahkosti, tankosti, prosojnosti, beline,« pripoveduje arhitektka dr. Nataša Koselj.

Modernizem in arhitektura Hiše EU. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Skozi okno pisarne se razkriva konstrukcija fasade. Foto: Sonja Merljak/Časoris

»Tudi ko je snoval to stavbo, je imel arhitekt Milan Mihelič v mislih princip lebdenja, zato je pritličje zamaknjeno v notranjost. Igral se je s kompozicijo, z odnosom med polnim in praznim. Podobno so počeli abstraktni umetniki dvajsetega stoletja, denimo Pablo Picasso, ki je obraz izrisal zgolj z nekaj potezami: z očmi, nosom, usti,« pojasnjuje arhitektka.

Ta abstrakcija je veliki večini laične javnosti nerazumljiva, težko jo začutijo, ker temelji na ratiu, na racionalnih odnosih, na izčiščenju klasičnih elementov prostora, kot so stena, steber, streha.

»Ti elementi so abstrakcija klasične strehe,« dodaja. Tako kot pri Picassovih slikah, kjer oči, nos in usta spominjajo na obraz, a niso klasičen obraz.

Modernizem in arhitektura Hiše EU. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Arhitekti modernizma so stavbe razstavili podobno kot Picasso obraz. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Arhitekturo so v različnih zgodovinskih obdobjih različno razumeli.

Med najpomembnejšimi arhitekti 20. stoletja pri nas sta bila Jože Plečnik in Edvard Ravnikar. Plečnik je ustvarjal med obema svetovnima vojnama, Ravnikar po drugi svetovni vojni. Za predvojno arhitekturo je značilna pozornost, ki jo arhitekt namenja obrtniškim detajlom, arhitektura po drugi svetovni vojni pa temelji na eksperimentu in na povezavi z industrijo.

Razlika med njima je tudi v prostorskem konceptu. »Plečnikov prostorski koncept je klasičen, njegova zunanja stena je nosilna, njegovi detajli so obrtniški. Ravnikarjev prostor pa je dinamičen in temelji na modernističnem tlorisnem konceptu, ki stavbo postavi na stebre in s tem zunanjo steno razbremeni,« pravi Nataša Koselj.

Za predvojno obdobje je tudi značilno, da so stavbe v eni liniji. Take stavbe lahko vidimo denimo tam, kjer se dotikajo druga druge in tako sestavljajo dolgo ulico.

Modernisti pa so vpeljali drugačen način gradnje. Stavbe so ločili in jih postavili v prostor, v parke, med zelenje.

Gradnjo veleblagovnice Slovenijales so končali v času, ko se je v Sloveniji začel uveljavljati postmodernizem. Ta je zagovarjal drugačne arhitekturne vrednote kot povojni modernizem.

Arhitekti, ki so nasledili Miheliča in druge povojne moderniste, so namreč mestu vrnili ulico, kot so jo poznali v Plečnikovem času.

 

Slovarček

Poet pomeni pesnik.

Konstrukcija nosi, podpira, povezuje stavbo.

Modernizem je smer v umetnosti 20. stoletja.

Povojni modernizem je smer, ki je zaznamovala arhitekturo po drugi svetovni vojni.

Panel je uokvirjena plošča v stropni oziroma stenski leseni oblogi ali v vratih.

Abstrakcija je proces odmišljanja; to pomeni, da umetnik odmisli podrobnosti in ohrani le bistvene poteze.

Ratio pomeni razum.

Facebooktwittergoogle_plus
arhitekturaHiša EUMilan MiheličOdkrivaj EU

Sonja • 12. 2. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor