fbpx
Časoris
Ira Ciriković. Foto: osebni arhiv
Ira Ciriković. Foto: osebni arhiv

Zgodbe iz domače učilnice: Zmešnjava na daljavo

Sem del štiričlanske družine. Hodim v 7. razred, sestra pa v petega, in oba starša delata na daljavo. Imamo samo dva računalnika in štiri telefone. Vsa ta elektronika je nenehno v uporabi. Kdaj se skoraj stepemo za računalnik, da lahko opravimo svoje delo.

V naši hiši ne primanjkuje samo elektronskih naprav, ampak tudi prostorov. Na začetku mi v sobi ni lovil internet, zato sem delala za kuhinjsko mizo, oči je delal v spalnici, sestra pa v svoji sobi. Problem je bil v tem, da ko je mama imela videokonferenco, se je morala zapreti v kopalnico.

Ira Ciriković. Foto: osebni arhiv
Ira Ciriković. Foto: osebni arhiv

Zjutraj nam budilke zvonijo na pet minut. V pižamah in skuštrani se priklapljamo na računalnike, telefone in videokonference.

Medtem ko ima mama videokonferenco, kuha, pomaga sestri z nalogo in obeša perilo.

Ko imam videokonferenco jaz, mi mama prinaša nogavice, da jih med klicem zložim, sestra me vedno sprašuje, če sem že končala, oči mi prinaša zajtrk, včasih mama celo pride v mojo sobo in dela vaje za jogo na moji novi puhasti preprogi …

Ko ima oči videokonferenco, se zapre v spalnico, da lahko od vsega hrupa v hiši sploh kaj sliši. Mama hodi v spalnico po obleke, potem pa še pospravlja po sobi.

Ampak, ko ima videokonferenco sestra, nje nihče ne moti! Kot princeska sedi v svoji sobi in posluša učitelja.

Enkrat sem celo med geografijo odšla na stranišče z računalnikom, ker nisem mogla več zadrževati nujne potrebe.

Danes je morala npr. moja sestra, medtem ko sem bila na stranišču, stražiti pred mojim računalnikom in mi sporočati, če se je učiteljica že priklopila.

Moja soba je vedno razmetana, saj zjutraj nimam časa, da bi jo postlala. Med delom za šolo puščam knjige po tleh, obleke puščam po sobi …

No, ja, če povzamem vse skupaj: kaos.

A v popoldanskih urah se vse začne počasi umirjati in sčasoma spet postanemo dokaj normalna družina. Skupaj si pogledamo kakšen film, igramo družabne igre in hodimo na sprehode.

Vse skupaj niti ni tako hudo, vendar komaj čakam, da se situacija po svetu pomiri, da lahko začnemo normalno živeti, se družiti in potepati.

                                                                 Ira Ciriković, 7. razred, OŠ Brezovica

***

Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.

Časoris

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.