Ian Gilbert. Vir: Flickr
Vir: Flickr

Ian Gilbert o uporabi tehnologije v šoli

Facebooktwittergoogle_plus

Bi delovne zvezke lahko nadomestile tablice?

Zaradi številnih delovnih zvezkov, ki ponekod ostajajo ob koncu leta prazni, se starši že dolgo časa jezijo. Prav zato je ministrstvo za izobraževanje pred časom uvedlo sistem, po katerem morajo starši pred vsakim novim šolskim letom potrditi seznam delovnih zvezkov, ki jih bodo učenci prihodnje leto uporabljali.

Starši smejo odločati zgolj o ceni, ne pa tudi o vsebini, zato se na nekaterih šolah potrjevanja delovnih zvezkov lotevajo brez posebne zavzetosti in zanimanja. Še več, nekaterim se zdi dvigovanje rok v potrditev gradiva, ki ga sploh ne poznajo, popolnoma nesmiselno.

Tudi učenci niso navdušeni nad veliko količino delovnih zvezkov, zaradi katerih so težke njihove torbe.

Rešitev vidijo v tablicah, ki bi lahko nadomestile tiskano gradivo. A že na 28. otroškem parlamentu so učenci sami opozorili tudi na pasti. Morda bi njihova hrbtenica manj trpela, bi pa toliko bolj trpele njihove oči.

Tako delovni zvezki kot tablice razdvajajo starše. Eni so zgolj za delovne zvezke, drugi za tablice. Nekateri so za oboje, spet četrti za nič od tega.

Ian Gilbert. Vir: Independent Thinking

Ian Gilbert. Vir: Independent Thinking

A britanski strokovnjak za izobraževanje Ian Gilbert, ki je nastopil tudi na Konferenci o spodbujanju neodvisnega razmišljanja v izobraževanju, pravi, da tehnologija ne bo izginila. Obenem jo vidi kot orodje.

Gilbert je že leta 1994 ustanovil platformo Independent Thinking (Neodvisno razmišljanje), kjer strokovni delavci v izobraževanju delijo izkušnje pri spodbujanju otrok.

Slovenski otroci so na otroškem parlamentu predlagali, da bi šole lahko delovne zvezke zamenjale s tablicami. Bi to bil primeren način za vključitev tehnologije v šole?

Tehnologija je samo orodje, pomembno je, kaj z njo storimo.

Če učni proces ne zna izkoristiti vseh prednosti tehnologije, nima smisla trošiti denarja zanjo. Veliko šol je za nakup tehnološke opreme porabilo ogromno denarja, a pri tem niso gledale na kakovost. Obenem niso bile pozorne na pedagoške cilje in učiteljev niso ustrezno usposobile. Brez tega pa ni mogoče ustvariti razmer za poučevanje, v katerih bi uporaba tehnologije dosegla svoj namen.

Prav te šole so čez čas ugotavljale, da uporaba tehnologije v učnem procesu ni koristna. Seveda ne!

Če še vedno uporabljate tiskane knjige ali celo sami vse natisnete, potem res nima smisla uporabljati tehnologije.

Če pa delo v razredu prilagodite orodjem, kot sta Googlovi dokumenti ali Googlova učilnica, si lahko s tehnologijo učni proces olajšate in ga pospešite.

Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da ročno pisanje zapiskov za razliko od tipkanja pomaga pri boljšem pomnjenju vsebine.

Kakšen bi torej bil recept za dobro uporabo tehnologije v šolah? Koliko naj jo uporabljamo, katero in kako?

Osrednje vprašanje bi vedno moralo biti: ali izboljša učenje?

Če ga ne, se je smiselno vprašati, ali ni nemara težava v našem načinu uporabe in ne v tehnologiji sami, in ob tem seveda, kaj je treba storiti. Poskrbeti za usposabljanje strokovnih delavcev? Za usposabljanje učencev? Ali pa celo za usposabljanje staršev?

Bi bilo treba uporabljati drugačne tehnologije? Poskrbeti za boljšo komunikacijo? Nemara za bolj učinkovito uporabo tistega, kar deluje?

In še se lahko sprašujemo. Obstajajo tudi podvprašanja, kot so: ali določena tehnologija prihrani čas, denar, sredstva …

Prav tako pomembno je dejstvo, da potrebujemo čas brez ekranov, čas, ki ga preživimo v živem srečanju z drugimi ljudmi, in tudi čas, ki ga preživimo v naravi.

Kaj naj bi dandanes bil glavni cilj šolskega sistema?

Odvisno, kaj od izobrazbe pričakujemo. Tega se v glavnem ne sprašujemo. In prav zaradi pomanjkanja razprave je izobraževanje postalo poučevanje oziroma učenje podatkov, ki ga nato preverjamo in merimo s testi na lokalnem, državnem ali globalnem nivoju.

Veliko se govori o bolje izobraženi delovni sili, ki jo gospodarstvo potrebuje, toda vedeti moramo, kaj pomeni biti izobražen.

Ali to pomeni, da smo zmožni zajemati staro znanje, ki ga lahko prikličemo, ko to želimo?

Nemara to, da smo večni učenci?

Morda to, da razmišljamo samostojno? In to slednje, kako naj razmišljamo? Naj bo razmišljanje vodeno, naj vključuje kreativnost?

In kaj, če višji BDP vodi v pomanjkanje sreče na državnem nivoju? Kaj, če zagotovljene službe za vse v tovarnah uničijo okolje? Kaj, če se tovarne zaprejo in se delovna mesta preselijo na drug konec sveta? Bo kdo zadovoljen z državo visoko izobraženih, a psihično uničenih ljudi?

Da bi torej Slovenija znala odgovoriti na vprašanje, kaj naj bo cilj šolskega sistema, se mora najprej vprašati, kaj Slovenija želi biti.

Pravite, da nima smisla, da se šole in šolski sistemi pretvarjajo, da tehnologija ne obstaja; da bi jo morali sprejeti in se jo naučiti uporabljati. Toda zgodi se, da se učitelji ne čutijo kvalificirane za poučevanje s tehnologijo ali o njej. Kako naj si pomagajo?

Na to vprašanje je mogoče odgovoriti z več zornih kotov.

Najprej je treba vedeti, da so najboljši učitelji še vedno učenci. To pomeni, da ne bodo rekli, da nečesa ne znajo, temveč se bodo tega želeli priučiti.

Če ne bi razmišljali tako, bi bili neprofesionalni, saj bi učencem posredno sporočali, da niso pripravljeni na nova znanja in spretnosti.

Morda imajo razlog, da ne uporabljajo tehnologije, a ta ne sme biti neznanje ali pomanjkanje volje za učenje. Ni starostne omejitve za začetek učenja uporabe tehnologije, moja starša sta krepko v. letih, pa uporabljata računalnik, tablico in telefon.

Vedeti moramo tudi, da ni nujno res, da so otroci »digitalni domorodci«.

Tudi oni se morajo naučiti uporabljati tehnologijo. Je pa res, da otroci k temu pogosteje pristopajo brez strahu, kakršnega poznamo odrasli, ki se bojimo, da bomo kaj polomili ali pokvarili.

Za učitelje, ki morda ne vedo veliko o tehnologiji, je to lahko izziv. Smiselno je stopiti iz začrtanih okvirov, pri tem pa ohraniti strokoven pogled na uporabo tehnologije v razredu in ob tem razmišljati, koliko ta v resnici koristi izobraževalnemu procesu.

Kaj to pomeni v praksi, v učilnici?

Če združimo prva dva pogleda, vidimo, da je trenutek, ko lahko učenec uči učitelja, zelo pomemben.

Takrat lahko mladi gradijo svojo samozavest in krepijo samopodobo, saj spoznavajo, da so tudi učitelji ljudje, ki ne vedo vsega, a so se pripravljeni učiti. Če tako razmišljamo, lahko izboljšamo odnose v vsakem razredu.

Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da tehnologija nikoli več ne bo izginila. Danes tehnologija ni več le to, kar najdemo na ekranih. Že zdaj jo lahko upravljamo z govorom, brez tipkanja (na primer Siri ali Alexa). Že zdaj se tehnologija sama uči in v prihodnje se bodo samoučeče tehnologije še bolj hitro razvijale.

Številni predmeti in izdelki so že povezani z internetom (štedilniki, avtomobili, hladilniki); roboti nadomeščajo delo človeka (v Singapurju že obstajajo tudi prvi robotski učitelji) … Skratka, tehnologija se vse pogosteje prepleta s človeškim telesom ali celo vstopa vanj. Vse to pomeni, da je ne moremo več razumeti kot nekaj neobveznega ali dodatnega v našem življenju in tudi ne zgolj kot vprašanje, ali naj učenci pri učnih urah uporabljajo pametne telefone.

V svoji knjigi Why Do I Need a Teacher When I’ve Got Google? (Zakaj potrebujem učitelja, če imam Google?) pišem, da bi se morali vprašati, kakšna bo naša šolska politika čez nekaj let, ko bodo imeli učenci za boljše rezultate na testih v možgane vstavljene vsadke. In vemo, da bodo to najprej imeli otroci bogatih staršev, ki se že danes dodatno izobražujejo zunaj rednega šolskega sistema.

Bo torej potrebna reforma šolskega sistema?

Šolski sistem v sedanji obliki obstaja že predolgo. Ta sistem je iz nekega drugega časa in že poka pod težo neprilagojenosti dosegu želenega cilja.

Ko bodo šole začele iskati druge poti, s katerimi bodo dokazovale znanje svojih učencev in bodo zaobšle sistem testov (ki so največja težava sistema), ko se bo znanje osamosvojilo glav učiteljev in knjig, se bodo v šolah stvari morale spremeniti – ali bodo prevzele nov način dela ali pa bodo postale relikvije.

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
pedagogikašolašolski sistemtablični računalnikitehnologijaučenje

Mojca • 9. 6. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor