fbpx
Časoris
Otroški parlament.

Gladiator iz Negove v otroškem parlamentu

Tudi parlamentarci iz Pomurske regije so se odpravili v Ljubljano na otroški parlament. Njihovo pot je opisal Luka Škoda iz OŠ Antona Trstenjaka Negova.

Bilo je … popolnoma drugače

V ponedeljek, 11. 4. 2016, smo se jaz (Luka Škoda) ter še 7 drugih predstavnikov Pomurske regije odpravili v Ljubljano na šolski parlament. Že pred tem velikim dogodkom smo imeli dve srečanji na temo otroškega parlamenta: pasti mladostništva.

Odpravili smo se zgodaj zjutraj, saj je do Ljubljane kar dolga pot. Ob 6. uri zjutraj smo bili vsi na avtobusni postaji v Gornji Radgoni, kjer nas je že čakal avtobus.

Hitro smo se spoprijateljili ter se od začetka do konca poti pogovarjali ter si s tem krajšali čas. Kot bi mignil, smo bili pred parlamentom. Še nikoli ga nisem videl, zato se mi je zdel zanimiv.

Tam je že bilo zagotovo vsaj 60 drugih učencev (mladih parlamentarcev), ki so enako kot mi komaj čakali, da povedo vse, kar želijo, ter da poskusijo povedati svoje mnenje, izdati rešitve.

Ko smo stopili skozi vrata parlamenta, sem šele videl, kako ogromna stavba to v resnici je. Najprej smo morali skozi varnostni pregled (kar je glede na to, da je parlament ena najbolj pomembnih stavb v Sloveniji, razumljivo).

Nato pa smo dobili izkaznice z našimi imeni, zaradi katerih smo se zagotovo vsi počutili bolj pomembne.

Čez 5 minut smo že sedeli na stolih naših poslancev v veliki dvorani. Res je bila ogromna. Že stopnice, ki so vodile do nje, so bile gromozanske, zato sta dvorana ter ves parlament zares dajala občutek razkošnosti.

Medtem ko smo sedeli na sedežih, so naenkrat vsi vstali. V sobo je namreč prišel Borut Pahor. Nekaterim (srečnežem) je podal roko ter jih pozdravil. Vedno sem si ga predstavljal kot nekakšno zadrto, resno osebo, vendar je deloval sproščeno, mirno. Bil je čisto »kul«. Vsem se je elegantno smehljal, medtem ko smo samo živčno stali.

Ko smo se spet usedli, nas je nagovoril.

Nato smo se razdelili v štiri skupine, od katerih je vsaka dobila drugačno temo (jaz sem pristal v tisti, ki je govorila o pasteh interneta ter socialnih omrežij).

Po koncu kratkega nagovora ter razdeljevanj v skupine smo odšli iz velike dvorane na hodnik, ki pa ni izgledal nič kaj manj veličastno.

Vsi, ki so bili v skupini z mano, so čakali, saj niso vedeli, kam morajo.

Naposled je le prišel vodič, ki nas je odpeljal v konferenčno dvorano. Tam je imel vsak svoj stol ter mikrofon.

Komaj sem čakal, da povem, vse kar želim, ter da pokažem, da sem zagotovo najbolj »glasen«.

Vendar ni bilo tako. V sobi nas je bilo 40 in vsak je želel povedati svoje mnenje. Zato si moral (preden so te sploh opazili) držati roko v zrak vsaj 10 minut. Ko pa si končno prišel na vrsto, te je nekdo drug prekinil, ker je imel boljši predlog.

In tako je bolj kot pa normalnemu razgovoru ta naša razprava bila podobna dvobojevanju 40 gladiatorjev, ki so želeli povedati čim več.

Seveda je bilo zelo zanimivo ter vznemirjajoče, vendar obenem tudi rahlo strašljivo.

Ker do konca razgovora, ki je trajal dve uri, nismo našli rešitve, smo se pač razšli, pa čeprav smo bili vsi enakega mnenja o vsem, kar smo povedali.

Ko smo naposled spet prišli v veliko dvorano, so vsi nestrpno čakali, da povedo, o čem so se pogovarjali ter kakšne rešitve so našli.

Tudi ta del je bil zanimiv ter zabaven, saj smo se vsi vmes pošalili na svoj ali drug račun. Bilo je drugače, kot sem si predstavljal. Verjetno zato, ker so nas želeli prepričati, da je politika zabavna.

Če sem rekel, da je bilo v konferenčni sobi hudo, ker nisi prišel na vrsto, je bilo sedaj še najmanj 100-krat huje.

Preden pa smo začeli predstavljati naše rešitve ter zaključke so v dvorano prišli še predsednik vlade, predstavniki raznih ministrstev ter še nekateri drugi pomembni politiki (na žalost/srečo ne poznam vseh).

Tudi od njih smo dobili nekaj nasvetov za lepše preživljanje mladosti ter kako se znajti pozneje v življenju, nato pa je bilo počasi konec.

Ker smo bili vsi seveda močno izmučeni, smo šli še na kosilo v restavracijo poslancev.

Moram reči, da me je presenetila.

Imeli so bar, SLADOLED TER SLADICE, jedli pa so »normalno« hrano, čeprav sem pričakoval nekakšen mikroskopski kos mesa ter malo omake, kot to pač počnejo v uglednih restavracijah.

Ko je bilo vsega konec, smo se samo odpeljali še nazaj v Gornjo Radgono, kjer smo se poslovili.

Od tam naprej smo šli vsak na svojo stran.

Izkušnja je bila res zabavna, zanimiva, nekaj novega.

Politiko sem si predstavljal popolnoma drugače. Očitno vse le ni tako slabo (verjamem, da tudi odlično ni).

                  Luka Škoda, 9. r., OŠ dr. Antona Trstenjaka Negova

Sonja

Merljak Zdovc je urednica Časorisa. Je zelo radovedna in rada spoznava ljudi in njihove zgodbe. Veliko piše in včasih posname tudi kakšen video. Vesela bo, če ji pišeš.

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Fog
3°C
 

Vprašanje meseca

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala. Uporabite lahko tudi bančno kartico.

Kako še lahko podprete Časoris?

Spletni arhiv Časorisa