fbpx
Časoris
Tehnologija 5G. Vir: Adobe Stock
Tehnologija 5G. Vir: Adobe Stockconcept.Wireless network and Connection technology concept with city background at night.

5G ali zakaj bi se morali pravzaprav bati širjenja strahu

V zadnjem času se veliko govori in piše o tehnologiji 5G in tudi o drugih brezžičnih omrežjih, organizirajo se predavanja in posveti o tej tematiki. 

A kljub temu je večina javnosti pravzaprav zbegana, saj ne ve, kako je možno, da se v medijih pojavljajo povsem nasprotujoče si informacije.

Uradna znanost je pri ocenah tveganj, povezanih s temi tehnologijami, enotna.

Šlo naj bi za neionizirajoča sevanja oziroma valovanja nizkih energij, v primeru tehnologije 5G pa je jakost sevanja celo nižja kot pri tehnologijah, ki jih trenutno uporabljamo.

Tudi standardi v slovenski uredbi, ki ureja dovoljene meje elektromagnetnih sevanj, so zelo strogi, celo veliko strožji, kot v drugih državah, kar pomeni, da s stališča znanosti res ni razloga za skrbi.

Kljub temu pa se na spletnih družbenih omrežjih in tudi v klasičnih medijih vedno znova pojavljajo objave in članki, ki želijo znanost postaviti na laž.

Zakaj prihaja do tega?

Eden od razlogov je gotovo, da so klasični mediji v veliki meri izgubili svojo vlogo referenčne točke. Mnogi so tudi popustili pod pritiskom popularnosti spletnih omrežij in tako na primer v studio povabijo strokovnjaka z nekega področja in mu nasproti, kot enakovrednega sogovornika, postavijo nekoga, ki se na področje ne spozna, a ga to ne ovira, da ne bi imel mnenja. Tega običajno agresivno zastopa in na strokovne argumente odgovarja kar z »Jaz pa vem, da ni tako«.

Še veliko večji doseg in vpliv imajo informacije, ki se širijo preko spletnih omrežij. V teh primerih je vir informacije običajno nezanesljiv in zabrisan, a bralci kljub temu le redko podvomimo vanje, saj jih pogosto dobimo prek objav naših prijateljev in znancev; neredki zaradi tega celo vstopimo v svoje »dvorane zrcal«.

Živimo tudi v času naraščajočega splošnega nezaupanja v avtoritete, še zlasti v politiko.

Vzpostavljanje novih brezžičnih omrežij pa je v veliki meri tudi politično vprašanje. 

Vsekakor se je vedno potrebno prevpraševati o avtoritetah in od njih zahtevati odgovore, kadar podvomimo o njihovih odločitvah, a s sistematičnim spodkopavanjem strokovnih avtoritet pogosto dajemo veter v krila tistim, ki imajo mnenje, ne pa tudi strokovnega znanja.

Res je, da tudi znanost ni ravno »brez greha«, saj se je, preko sodelovanja z industrijo, že večkrat pokazalo, da niso čisto vse znanstvene raziskave vredne svojega dobrega imena. 

A na ta problem bi se morali odzvati s tem, da znanstvene izsledke ponovno preverjamo z znanstvenimi metodami.

Maja Vreča

Z uporom proti avtoritetam se pogosto identificiramo tudi zato, ker to vidimo kot upor navadnega človeka proti sistemu, a temu ni nujno tako.

Pri mnogih sistematičnih širjenjih dezinformacij zadnjih let se je namreč pokazalo, da je lahko glavni motor povsem drugje, tako kot na primer v primeru medijskega mogotca Murdocha in njegovega sistematičnega zavajanja avstralske javnosti o vzrokih uničujočih požarov.

Murdoch sicer v ta namen uporablja predvsem klasične medije v svoji lasti, a velika večina zavajajočih informacij se širi predvsem prek spletnih družbenih medijev, ki velikim naročnikom omogočajo veliko bolj personalizirano zavajanje, kot se je v  največjem obsegu pokazalo predvsem pri razvpiti aferi Cambridge Analytica. Podjetje je sicer zaprlo svoja vrata, a s tem se žal tovrstne prakse niso zaključile – in ne zato, ker to ne bi bilo mogoče.

Spletni družbeni mediji so torej pogost vir širjenja nepreverjenih in pogosto tudi povsem lažnih informacij. Facebook in Google sta bila lani pod težo dokazov prisiljena celo priznati, da sta aktivno pripomogla k širjenju dezinformacij na družbenem omrežju oziroma na platformi YouTube, saj so te vsebine za njun poslovni model veliko boljše.

Le kdo bi poslušal in bral dolgočasne in težko razumljive znanstvene razlage, ko pa mu isti pojav, na primer v videu, »pojasni« nekdo z jasnim in udarnim sporočilom in z veliko čustvenega naboja.

Pri tem pa gre žal za trende, ki so našim družbam veliko bolj nevarni, kot se morda zdi na prvi pogled, saj se postopno odrekamo družbenim dogovorom o tem, komu lahko zaupamo. Če ima vsak izmed nas povsem drugačno referenčno točko in če se ne moremo dogovoriti niti o tem, komu verjeti na določenem področju, je res težko pričakovati, da lahko dosežemo družbeni konsenz o pomembnih vprašanjih.

A zakaj bi se torej morali bati predvsem razraščanja strahu?

Stanje splošnega strahu v družbi je, poleg pregovorne rimske strategije divide et impera (deli in vladaj), pravzaprav najboljša podlaga za manipuliranje z javnim mnenjem in z mnenjem posameznika.

V stanju strahu naši možgani delujejo drugače; takrat veliko težje razmišljamo racionalno.

Za konec nam torej vsem skupaj želim čim manj strahu.

Zadnja sprememba 26. 2. 2020

Maja

Maja

Vreča dela na Arnesu in sodeluje v projektu Safe.si. Želi si, da bi čim več ljudi razumelo ozadja novih tehnologij - da bi bili več kot le uporabniki, da bi bili pametni uporabniki interneta.

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.