fbpx
Časoris

Elona bi rada pomagala, ker je tudi sama potrebovala pomoč

Elona Ajazaj obiskuje 6. razred III. osnovne šole v Celju.

Ima veliko prijateljev, ki jih je spoznala, ko se jim pridružila pred petimi leti. In že takrat je videla, kako pomembno je, če te v novem okolju sprejmejo.

Eloni so pomagali sošolci in učitelji in zato bi nekoč tudi ona rada pomagala drugim otrokom.

Prvi razred je končala v Prizrenu. To je mesto na jugu Kosova. Tam učenci dobijo spričevalo z ocenami že v prvem razredu. Njeno spričevalo je bilo polno petic.

Prav zato je bila malo žalostna, ko so jo tudi v Celju najprej dali v prvi razred. A potem so preizkusili njeno znanje matematike in jo že po dveh tednih prestavili v drugega.

Zdaj ta razred obiskuje njen mlajši bratec. Po pouku ga počaka v knjižnici, kjer med čakanjem naredi nalogo, nato pa ga pospremi domov. Tam še njemu pomaga pri nalogi in učenju, če ji ostane kaj časa, pa gleda televizijo.

Elona Ajazaj. Foto: Sonja Merljak/Časoris
Elona Ajazaj. Foto: Sonja Merljak/Časoris

V Slovenijo je prišla pred petimi leti. Njena družina se je pridružila očetu, ki je že bil v Celju. Kot zidar namreč na Kosovu ni mogel dobiti službe, zato se je podal s trebuhom za kruhom – k bratom, ki so že delali v Sloveniji.

V Sloveniji ji je zelo všeč. »Tukaj je vse bolj urejeno, ljudje so prijazni, ločujejo smeti. Ampak vseeno imam zelo rada Kosovo, pogrešam pa tudi dedka in babico, ki sta ostala tam.«

Kosovo obišče med poletnimi počitnicami in takrat se znova sreča s prijatelji iz otroštva. Skupaj se igrajo družabne igre, radi imajo tudi ristanc, ali pa se pomerijo v namiznem tenisu. Včasih poslušajo glasbo. Elona ima rada albansko glasbo, pa tudi pesmi v slovenščini in angleščini.

Na Kosovu jedo podobne jedi kot v Sloveniji. Elona ima še posebej rada kokošjo juho, zelo ji tekne tudi pasulj.

Tulumbe. Vir: Wikipedia
Tulumbe. Vir: Wikipedia

»Tudi juha, ki jo skuhajo pri nas v šoli, je zelo dobra,« pravi.

O Kosovu otroci v Sloveniji ne vedo veliko, ugotavlja. Rada bi jim povedala, da je čudovita dežela, kjer živijo prijazni ljudje. Polno je vasic in gozdov.

»Kosovo je čudovita država. Kljub temu da je majhna, ima vse, kar imajo velike države. Ima štiri jezera in zaradi teh je Kosovo nekaj posebnega. Ima tudi veliko zanimivosti. Pa jedi so božanske. Kosovo je znano po najboljših slaščicah.«

Najbolj znana slaščica je baklava, ki je narejena iz testa in šerbeta. To je kuhan sladkor z dodatkom vanilje in limone. »Pri peki moramo biti zelo pazljivi, saj jo moramo pripravljati počasi in dolgo časa, če želimo, da je dobra.«

Trileqe. Vir: Wikipedia
Trileqe. Vir: Wikipedia

Tulumbe so podobne baklavi, le oblika je drugačna in vsebujejo še nekaj drugih sestavin. Glavna sestavina sheqerpare je šerbet. Trileqe pa pripravljajo iz testa, mleka in tekočega karamela. »Mleka ne smemo dati ne preveč niti premalo,« poudarja Elona.

Na Kosovu družine živijo v isti hiši. V njihovi so denimo živeli dedek in babica, strici in teti, njen ati in njena mami ter bratranci in sestrične. Veliko hiš ima visoke zidove, nekatere pa le ograje.

»Visoki zidovi so zato, ker je v bližini hiš cesta in ker vsi otroci niso pridni, ne poslušajo in ograjo zlahka preplezajo,« pojasnjuje.

Ob hiši je veliko dvorišče. Tam se igra z bratranci in sestričnami, včasih pa tudi s prijatelji.

In čeprav ima rada Kosovo, je vesela, da je v Sloveniji, saj so tukaj za otroke boljše možnosti. »Šola je bolj urejena, imamo recimo telovadnico. Na Kosovu imajo v šoli le igrišče. In učitelji imajo še vedno palice za poredne otroke.«

Prizren, staro mestno jedro. Vir: Wikipedia
Prizren, staro mestno jedro. Vir: Wikipedia

Punce ponavadi postanejo prodajalke, frizerke, učiteljice in zdravnice, fantje pa zidarji ali pa imajo svojo restavracijo. »Učiteljev je zelo malo.«.

Ko bo velika, bo medicinska sestra ali učiteljica tujih jezikov. Medicinska sestra zato, ker sta to postali tudi njeni sestrični in ker bi rada pomagala bolnim otrokom, učiteljica pa zato, ker se še dobro spomni, kako je bila sama vesela pomoči, ko je prišla v Slovenijo.

»Imela sem to izkušnjo in vem, kako težko je priti v drugo državo. Najbolj sem potrebovala družbo prijateljev in pomoč pri domačih nalogah. Pomagale so mi sošolke, med njimi tudi moja najboljša prijateljica Maša, s katero sediva skupaj pri vseh predmetih, doma pa ati.«

 

Slovarček

Dober dan: Mirdita.

Na svidenje: Ditën e mirë.

Hvala: Faleminderit.

Jaz sem Elona: Unë jam Elona.

Kaj je Elona dala sošolkam in sošolcem?

Elonine vrstnike smo vprašali, kako je Elonin prihod vplival na razred. Zanimalo nas je, ali ob Elonini zgodbi razmišljajo o tem, kako bi bilo, če bi morali sami na pot. Kako uspešna vključenost otrok v šolo prispeva k njihovi sprejetosti. Kako si želijo, da bi njih v tujini sprejeli, če bi morali na pot?

Učenci so se o tem pogovorili na razredni uri in nato svoje misli zapisali. Izbrali smo nekaj najbolj zanimivih zapisov. Prispevali so jih Maša KorošecNike Ipavec, Miha Škrabl, Tina Črepinšek, Nastia Mastnak in Lulu Dolžan.

Maša Korošec
Elona in jaz. Vir: Maša Korošec
Elona in jaz. Vir: Maša Korošec
Nike Ipavec
Elona in jaz. Vir: Nike Ipavec
Elona in jaz. Vir: Nike Ipavec
Miha Škrabl
Elona in jaz. Vir: Miha Škrabl
Elona in jaz. Vir: Miha Škrabl
Tina Črepinšek
Elona in jaz. Vir: Tina Črepinšek
Elona in jaz. Vir: Tina Črepinšek
Nastia Mastnak
Elona in jaz. Vir: Nastia Mastnak
Elona in jaz. Vir: Nastia Mastnak
Lulu Dolžan
Elona in jaz. Vir: Lulu Dolžan
Elona in jaz. Vir: Lulu Dolžan

 

***

Ker smo v uredništvu prepričani, da ste mladi bralci Časorisa izjemno željni znanja in tudi zelo nadarjeni, z veseljem razpisujemo natečaj za najboljši odziv na Zgodbe otrok sveta.

Kako lahko sodelujem?

Nič lažjega kot to!

Ogledaš si Zgodbe otrok sveta, izbereš tebi najljubšo in premisliš o njenem sporočilu. Pri premisleku ti lahko pomagajo starši ali učitelji.

Nato pripraviš novinarski prispevek, v katerem razmišljaš:

  • kako bi bilo, če bi moral/a sama na pot,
  • kako bi si želel/a, da bi te novi sošolci sprejeli tebe,
  • kako uspešna vključenost priseljencev in beguncev v šolo prispeva k njihovi sprejetosti?
  • kaj bi bilo treba morda izboljšati, da bi bili novi sošolci bolje vključeni in da bi razred bolje izkoristil možnosti, ki jih daje medkulturno sobivanje.

Žanr izbereš po svojem okusu: lahko pripraviš anketo, intervju, kolumno ali portret,
izdelek pa pošlješ na naslov urednik@casoris.si. Lahko pa se odločiš tudi za risbo, fotografijo ali celo video.

Pripiši še svoje ime in priimek ter razred in šolo, ki jo obiskuješ.

image_print
Sonja

Sonja

Merljak Zdovc je urednica Časorisa. Je zelo radovedna in rada spoznava ljudi in njihove zgodbe. Veliko piše in včasih posname tudi kakšen video. Vesela bo, če ji pišeš.

Dodaj komentar

Pomagajte otrokom

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte otrokom, da bodo lahko še naprej brali kakovostne vsebine.

Postanite Časorisov podpornik!

Že en evro na mesec lahko veliko pomeni.

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Cloudy
14°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.