fbpx
Časoris
Slovenska odprava na 24. Svetovnem skavtskem jamboreeju. Foto: Žiga Brenčič
Slovenska odprava na 24. Svetovnem skavtskem jamboreeju. Foto: Žiga Brenčič

Dvanajst nepozabnih taborniških dni na jamboreeju v Ameriki

Kako so so imeli taborniki, ki so se odpravili na 24. Svetovni skavtski jamboree v Združene države Amerike?

Ta je potekal pod geslom Unlock a New World (Odklenimo novi svet, op. p.) in je, kot so napovedovale države prirediteljice – Združene države Amerike, Kanada in Mehika –, odklepal nova prijateljstva in razširjal razumevanje kultur.

176 tabornikov in skavtov iz Slovenije se je pridružilo množici mladih z vsega sveta. V gorati in gozdnati Zahodni Virginiji, natančneje, v rezervatu Summit Bechtel Reserve, se je od 22. julija do 2. avgusta okoli 46 tisoč tabornikov oziroma skavtov iz 150 držav družilo in ustvarjalo boljši svet.

V slovenski odpravi so bili tako mladi taborniki od 14. do 18. leta starosti kot tudi starejši taborniki, člani mednarodnega tima prostovoljcev IST (International Service Team). Ti so kot prostovoljci pomagali pri izvedbi dogodka.

In kako so se imeli slovenski udeleženci v teh skoraj treh tednih? Treh zato, ker se je slovenska odprava že nekaj dni pred dogodkom potepala po ZDA in obiskala New York, Washington, zgodovinski trikotnik ZDA (Jamestown, Williamsburg in Yorktown) oziroma mesta, ki so jih ustanovili prvi tamkajšnji prebivalci.

Slovenska odprava na 24. Svetovnem skavtskem jamboreeju. Foto: Žiga Brenčič
Slovenska odprava na 24. Svetovnem skavtskem jamboreeju. Foto: Žiga Brenčič

Marko Pleterski & Dominik Uršič, udeleženca: Slovenska odprava na 24. Svetovni skavtski jamboree. 25 dni. 8000 km stran od doma. Ja, izkušnja, ki nam bo za vedno ostala v spominu … Med našim potovanjem smo spoznali Združene države Amerike in njihove navade po dolgem in počez. Sladka hrana, ki je vedno presladka, gromozanski veceji brez wc metlice, ameriški patriotizem … Uff, in še se najde. Od mesta, ki nikoli ne spi, do prestolnice ZDA in do prvih mest, ki so bila zgrajena v Novem svetu. Prevozili smo kilometre in kilometre čez prostranstva Pensilvanije, Virginije in Zahodne Virginije.

V slednji smo preživeli tudi 12 dni jamboreeja:

  • 12 dni največjega skavtskega dogodka na svetu.
  • 12 dni presenečenj in odkrivanja, kaj vse ponuja svet. 
  • 12 dni aktivnosti, ki so obsegale tako adrenalinske parke in zipline kot tudi streljanje z lokom in puško. 
  • 12 dni polnih novih prijateljstev in poznanstev.
  • 12 dni, ki jih ne bomo nikoli pozabili.

Jaka Merčnik, 17, iz Roda Louis Adamič Grosuplje, udeleženec: Jamboree mi je dal veliko novih izkušenj skozi avanturo in novih pogledov na svet s pomočjo tabornikov iz vseh koščkov sveta. Prvič sem streljal s puško, prvič sem se potapljal, prvič videl tako spektakularne šove.

Misel, ki pa me še zdaj preseneča, je ta, da sem se pogovarjal, družil in povezal z ljudmi z drugih koncev sveta. Ti so odšli domov v drugačen dom, drugačno kulturo, drugačno podnebje kot jaz. Vendar pa nas veže taborniška vez. Jamboree je bil preprosto nepozaben.

Slovenska odprava na 24. Svetovnem skavtskem jamboreeju. Foto: Žiga Brenčič
Slovenska odprava na 24. Svetovnem skavtskem jamboreeju. Foto: Žiga Brenčič

Alja Tekavc U., 19, iz Roda skalnih taborov Domžale, članica IST: Nepozabna, unikatna in zame navdihujoča izkušnja. Svetovni skavtski jamboree v Zahodni Virginiji. Vedela sem, da si želim vsaj enkrat v taborniški karieri doživeti ta razvpiti tabor. Vsi so ga hvalili, domov prihajali navdušeni, potem že mora biti nekaj posebnega.

Tam sem bila članica mednarodnega osebja. Del ekipe, ki je skrbela za sprejeme velikih držav na samem jamboreeju. Čeprav sem tja prišla brez posebnih pričakovanj in želj, razen te, da poskušam spoznati čim več taborniških kultur, me tabor ni razočaral.

To je nora izkušnja, vredna vsakega kovanca, truda in čakanja (saj se zgodi le na vsaka 4 leta). Že prvi dan me je udaril val ljudi, tabornikov iz vseh možnih držav, kultur, religij. Na prvi pogled smo izgledali vsi tako različni, a vsi združeni pod eno zastavo – vijolično skavtsko lilijo.

Foto: Žiga Brenčič
Foto: Žiga Brenčič

Blaž Petrovič, 22, iz Roda skalnih taborov Domžale, član IST: Na jamboree sem se odpravil s pričakovanjem nove izkušnje, drugačnega, novega dojemanja taborništva. Z veseljem ugotavljam, da je jamboree zadovoljil pričakovanja, saj se ga je udeležilo mnogo tabornikov (45k). Starostna, verska, barvna raznolikost udeležencev in osebja mi je dala misliti, kako široka je množica, katere del smo in ki se ukvarja z enim bistvom: ustvarjati boljši svet.

Na samem jamboreeju sem delal v okviru programa SCUBA, kjer smo želeli spoznati čim več udeležencev in jim pričarati izkušnjo dihanja pod vodo. Poleg tega sem obnovil znanje o opremi, se naučil novih angleških poimenovanj opreme in v pogovoru spoznal izkušnje potapljačev iz drugih držav.

Tudi taborniki smo le ljudje, in tako tako tudi tu srečaš ljudi, s katerimi pač ne najdeš skupnega jezika, a na srečo so to le izjeme. V mojem delovnem timu smo se dokaj hitro ujeli in si razdelili naloge, ki niso bile prezahtevne. Najtežje je bilo jutranje kopanje, ko ozračje ni bilo segreto in je bil spust v hladno vodo kar zahteven.

Zaradi razporeditve dela sem imel nekaj prostih dopoldnevov in popoldnevov. Te sem poskušal izkoristiti za preizkušanje drugih aktivnosti, predvsem tistih, ki so v Evropi težje dostopne. Nekaj dni sem izkoristil za obisk improviziranih savn in kina, opravil sem tudi nekaj treningov.

Velikost tabora je presenetila celo najbolj izkušene. Foto: Iza Jaklič
Velikost tabora je presenetila celo najbolj izkušene. Foto: Iza Jaklič

Barbara Škrlj, 22, članica IST: Glede na to, da je bil to moj prvi svetovni jamboree, je bila to zame ena ogromna nepozabna izkušnja. Že to, da smo odšli v Ameriko, je bila velika sprememba, saj so ljudje in običaji tam čisto drugačni.

Ko vidiš na kupu tako veliko množico tabornikov, ki imajo skupne interese, je res neverjeten občutek. Tudi velikost tabora je bila nekaj, na kar nisem navajena, saj naši tabori po navadi zavzemajo en travnik.

Aktivnosti, ki smo jih imeli na voljo, so bile zanimive, le da člani IST včasih nismo imeli dovolj časa, da bi jih lahko preizkusili. Zmotila me je le količina odpadkov, ki smo jih po nepotrebnem proizvedli, in pa dejstvo, da jih v Ameriki ne ločujejo. Kajti tabornik skrbi za okolje.

Foto: Žiga Brenčič
Foto: Žiga Brenčič

Eva Kovačič, 19, članica IST: Priprave na jamboree so trajale kar dve leti, a bolj ko se je približeval datum odhoda, manj sem se počutila pripravljeno. Za delo, ki naj bi ga opravljala, sem si izbrala Camp Wide Game, in če sem iskrena, nisem imela pojma, kaj naj bi moje delo sploh bilo.

Prvi dan smo spoznali stvar, okoli katere se je vrtel cel jamboree, stvar, ki nas je povezovala, in to je bila pametna zapestnica, imenovana Novus.

S pomočjo te zapestnice smo se igrali Camp Wide Game in spoznavali nove ljudi. Samo na svojo zapestnico Novus si moral pritistniti in že si dobil kontakt novega prijatelja. Prva dva dni je na jamboreeju vladala ena velika zmeda, saj smo na delovnem mestu dobili veliko novih informacij, kako te pametne zapestnice Novus delujejo, kako jih popraviti in kam sploh iti na delovno mesto. Dela je bilo veliko že drugi dan, saj jih ljudje niso znali uporabljati ali pa so se uničile zaradi vode (naj bi bile vodoodporne, a se je hitro izkazalo, da to ne drži).

V svojem delu sem uživala, saj sem lahko spoznala veliko ljudi z vsega sveta in jih osrečila, ko sem jim pomagala. Nekaterim je ta Novus pomenil veliko, nekaterim malo manj, a definitivno je dosegel tisti VAU efekt na večernih dogodkih, ko so vsi naši Novusi začeli pisano utrupati. Vesela sem, da sem lahko delala s tako čudovito ekipo. Seveda pa so mi jamboree popestrili tudi novi prijatelji iz Slovenije, s katerimi smo se povezali že prvi dan. Definitivno bi bil jamboree brez njih napornejši, saj smo se med sabo spodbujali.

Foto: Žiga Brenčič
Foto: Žiga Brenčič

Janja, 19, članica IST: Od 19. julija do 3. avgusta smo taborniki doživljali pravljico. Pa ne takšno tapravo, ampak taborniško. Več kot 170 tabornikov iz Slovenije se nas je udeležilo pustolovščine, ki se je dogajala v rezervatu Summit Bechtel v kraju Glen Jean v ameriški Zahodni Virginiji. Da je to skoraj raj, kot pravi znana pesem, ki je bila tudi himna jamboreeja, smo se prepričali na lastne oči. Summit Bechtel je največje taborniško središče v ZDA. Tam se dogajajo vsi večji tabori BSA (organizacije Boy Scouts of America, kot se imenujejo ameriški taborniki).

Letos je bil ta rajski prostor (ogromno hektarjev gozda, rek, jezer, pohodniških poti, adrenalinskih aktivnosti, športnih parkov, gozdnih učnih poti …) prizoršče posebnega dogodka, ki se, kot vsi takšni, na primer olimpijske igre, zgodi vsaka 4 leta. Svetovni skavtski jamboree je srečanje mladih z vsega sveta, ki na delavnicah in aktivnostih raziskujejo, kako ustvarjati boljši svet, kot pravi taborniški moto. V Zahodni Virginiji se jih je zbralo okoli 45 tisoč. Mladoletni udeleženci so pospešeno raziskovali, medtem ko smo polnoletni kot IST skrbeli, da je šlo vse kot po maslu.

Sama sem bila del ekipe, ki je pripravljala šove in animirala udeležence. Združila sem svoji največji strasti: glasbo in tabornike, saj sem bila članica jamboree benda. To ni bil navaden bend. Sestavljalo ga je skoraj 50 glasbenikov iz 27 različnih držav. Sprva smo vadili po 8 ali več ur na dan, največje preglavice pa mi je delalo prevajanje navodil vodij v slovenščino, saj se strokovni jezik v angleško govorečih državah razlikuje od slovenskega ali npr. nemškega.

A kjer je volja, tam je tudi pot. Po nekaj dneh sem že vedela, kaj katera besedna zveza pomeni, in začel se je zabavnejši del tabora. Ko smo približno zvadili pesmi, smo po pičlih dveh dneh skupnega muziciranja imeli že prvi nastop. Ta je bil, kot premnogo drugih stvari, malo pred koncem prekinjen zaradi nevarnosti strele. To nas je kot skupino samo utrdilo, saj smo, ko smo čakali, da se situacija umiri, izmenjali kar nekaj besed in se tako povezali.

Povezanost je trajala vse do konca tabora. Vsak dan smo poleg vaj igrali tudi na base camp bashih, kjer smo množico ogrevali z bolj ali manj znanimi melodijami. Imeli smo pravo pravcato turnejo, saj smo vsak dan igrali na drugem koncu tabornega prostora. To nam je dalo priložnost, da si do potankosti pogledamo vsak kotiček veličastnega parka in se
še bolj zbližamo ob jamranju, zakaj moramo toliko hoditi. 😉 Dela nam zlepa ni zmanjkalo, saj so ljudje stalno hodili k nam z naročili, kje naj nastopimo naslednji dan; tako smo npr. igrali tudi na mostu Energy, najveličastnejšem mostu na tabornem prostoru, in v drevesni hiški. Dva tedna sta prehitro minila, v tem času pa so se spletla prijateljstva in ustvarili spomini, ki jih zlepa ne bom pozabila.

Slovarček

Jamboree v svahiliju pomeni živjo. Od leta 1920 jamboree zaznamuje največje srečanje tabornikov oziroma skavtov. Pripravijo ga vsaka štiri leta. Naslednji bo v Južni Koreji.

image_print
Časoris

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Dodaj komentar

Pomagajte otrokom

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte otrokom, da bodo lahko še naprej brali kakovostne vsebine.

Postanite Časorisov podpornik!

Že en evro na mesec lahko veliko pomeni.

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Mostly cloudy
14°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.