fbpx
Časoris
Pomembno je, da smo učitelji sočasno ljudje in strokovnjaki, poudarja učitelj Peter Čanji. Foto: Anže Sobočan/Časoris
Pomembno je, da smo učitelji sočasno ljudje in strokovnjaki, poudarja učitelj Peter Čanji. Foto: Anže Sobočan/Časoris

Dober učitelj mora biti najprej človek

Učitelj Peter Čanji razume otroke, ki so se v Slovenijo priselili iz druge države. Tudi sam ve, kako je priti v tujo državo, se naučiti novega jezika in se poskusiti vključiti v družbo.

Učitelj, ki na III. Osnovni šoli v Celju poučuje angleščino in etiko in ki včasih v razred tudi sam dobi otroka iz druge države, se je namreč rodil na Slovaškem, živel pa je tudi v Kanadi in počitnice preživljal v Srbiji.

V vsaki državi, v katero se je priselil, je moral svoj svet zgraditi na novo.

To je še posebej zapleteno med odraščanjem.

Učitelji so ambasadorji svoje države, pravi Peter Čanji. So tisti, ki lahko otrokom bivanje v novi državi olajšajo ali otežijo.

Kako vam izkušnja življenja v tujini pomaga pri vzpostavljanju stikov z učenci iz drugih držav?

Sem otrok staršev dveh različnih kultur. Ni mi tuje, če pri delu z učenci priseljenci vidim, da so malo izgubljeni, zafrustrirani ali da potrebujejo pomoč.

Rodil sem se na Slovaškem, veliko časa pa sem preživel pri babici v Srbiji. Ko sem s Slovaške prihajal na počitnice in obratno, ko sem se vračal nazaj v šolo, sem prihajal kot tujec. Učitelji so name drugače gledali, in to ne glede na to, da sem se rodil na Slovaškem. Zdelo se jim je, da sem prišlek, ki se mu morajo prilagajati. Nisem se počutil čisto sproščeno.

Otroci s Kosova, Bosne, Srbije pridejo v Slovenijo, toda s srcem ostajajo v domovini.

Ko se preselijo v drugo okolje, se v njih zgodi nekaj podobnega, kot kadar telefon ponastavimo na tovarniške nastavitve. Pritisnemo »reset« in telefon se sesuje, nato pa se začne na novo vzpostavljati.

Otroci imajo svojo osebnost do določene mere zgrajeno. Potem ko jih pripeljemo v neznano okolje, morajo z nekaterimi stvarmi začeti na novo. Prilagajanje na novo okolje je zelo zahtevno obdobje za vsakega, za otroka še posebej.  

Ko sem se nazadnje preselil v Slovenijo, sem imel okrog sebe ogromno ljudi, ki so me spodbujali. Jezik sem usvajal spontano. Ni bilo nobenega pritiska. Mislim, da je to zelo pomembno, saj se ne moremo uspešno učiti v okolju, kjer nimamo občutka varnosti. Delo učitelja je, da poskrbi za okolje, v katerem se bodo učenci počutili dobro.

Dejali ste, da srce priseljencev ostane v domovini. Kje je ostalo vaše?

Čeprav sem se na Slovaškem rodil ter popolnoma poznal kulturo in jezik, tam nisem bil doma. Vedno sem hrepenel, da bi se vrnil k babici in užival na njeni kmetiji, kjer mi je bilo lepo.

Srce si najde prostor, ki mu je bližje. Tudi če so otroci albanskih oziroma kosovskih priseljencev rojeni v Sloveniji, čutijo pripadnost do Kosova.

Ko opazujem naše učence iz Bosne ali Srbije, vidim, kako komaj čakajo, da se za počitnice vrnejo k tistim, ki jih imajo radi.

Tam se počutijo kot eni od njih.

Najhuje je za otroke iz Bosne – za Slovence so Bosanci, ko pridejo v Bosno, pa so Janezi. Borijo se za svoj prostor. Tisti majhen delček srca jim pove, kam resnično spadajo.

Kaj vam je bilo v Srbiji tako všeč?

Vse. Kultura, bolj sproščeni ljudje, veliko prijateljev, veliko znancev, glasba, druženje. Drugače je kot recimo na Slovaškem ali v Sloveniji, kjer so ljudje nekoliko bolj storilnostno usmerjeni. V Srbiji je življenje bolj sproščeno, manj zategnjeno.

Kako se lahko učitelji približajo otrokom priseljencem?

Ko pridejo otroci v novo državo, smo učitelji med prvimi, ki jih sprejmemo. Smo veleposlaniki naše države. Mi smo tisti, ki jim lahko pomagamo dvigniti samozavest in zmanjšati strahove pred spremembo, ali pa jim povzročimo dodatne težave. Zelo pomembno je, da občutijo, kako jim na poti, ki ni niti malo enostavna, stojimo ob strani.

Če obvladamo njihov jezik, recimo srbščino ali bosanščino, lahko z njimi spregovorimo v tem jeziku. Spustimo se na njihovo raven, jih objamemo, pozdravimo in rečemo: Vse bo v redu, ne boj se.

Vedeti moramo, da jim kot učitelji lahko pomagamo, če jih razumemo. Ne smemo se torej jeziti, če ne znajo takoj slovensko, in ni prav, da pri njih iščemo samo (ne)znanje in gledamo samo na ocene. Otroci zelo dobro čutijo, ali so dobrodošli.

Nihče od njih si ni izbral, da bo prišel v Slovenijo. Nihče od njihovih staršev ni hrepenel po Sloveniji. Življenjske situacije so jih pripeljale do tega, da so prišli sem.

Pomembno je, da smo učitelji sočasno ljudje in strokovnjaki.

Peter Čanji, učitelj na III. Osnovni šoli Celje

Če njihovi starši ne bi hoteli skrbeti za svojo družino, bi ostali, kjer so bili. Otrokom so hoteli ponuditi več, ker jim ni bilo vseeno, to pa zelo spoštujem.

Želim si, da bi učitelji v teh otrocih videli lepoto. Odnos z nami je izkušnja, ki jo bodo dobili v življenju. Naj bo ta izkušnja pozitivna. Naj bo pozitivna za vse življenje.

Ko bodo šli od tukaj, se bodo ob omembi Slovenije spomnili učiteljice, ki je grdo gledala, ali učitelja, ki jih je nadrl, da se ne trudijo. Smo delčki, ki jim v zavest s kirurško natančnostjo za vse življenje vgrajujemo, kaj je Slovenija in kdo so Slovenci.

Ali pa se bo spomnil učiteljice, ki mu je pomagala.

Vsekakor. Verjamem, da je teh veliko več.

So učitelji, ki so genialni strokovnjaki, vendar nimajo dovolj posluha za človeka.

Želim si, da bi vsi učitelji, ki dobijo v razred priseljence, razumeli, da je bolj pomembno biti človek kot strokovnjak.

Na celjsko-velenjskem območju je zaposlenih veliko tujcev in mnogi imajo tudi otroke. Nekateri učitelji, ki v razred dobijo večjo skupino otrok brez znanja slovenskega jezika, povedo, da imajo pri pouku zaradi tega težave. Kako se lahko pripravijo, ko izvedo, da v razred prihajajo otroci priseljenci?

Zelo dobro je, da šole otroke iz drugih držav organizirajo v skupine, v katerih jih najprej poskušajo uvesti v slovenski jezik. Pomembno je, da to poteka na »mehak« način, ko so otroci vključeni v razred, med poukom pa obiskujejo tečaj slovenščine.

Predvsem pa je ključna empatija. Z njo je vse lažje. Učitelji ne smemo biti storilnostno naravnani in razmišljati: v razredu je veliko Albancev, zato bomo imeli na nacionalnem preverjanju znanja slab rezultat. Ne smemo se osredotočati na to, da so tujci, ampak da so otroci, ki so prišli k nam, ki so tu med nami. Tako je bilo in tako bo.

Sicer pa ni kake formule. Tukaj živimo in tukaj smo učitelji.

Tujci bodo prihajali in hvala bogu za to. Ko jih dobimo v razred, se pokaže, ali smo ljudje.

Se tudi vi kdaj v razredu počutite nemočnega?

Med učenci priseljenci so tudi taki, ki se jim v resnici ne ljubi delati, sodelovati, se učiti.

Ne glede na empatijo učiteljev in ne glede na učne ure jezika, ki jih imajo na voljo, v šoli ne bodo uspešni. Ne v Bosni ne v Srbiji ne kje drugje. Pri takih učencih nimam formule za uspeh.

Če pa se nekdo trudi, poskuša, dela, sodeluje, čeprav ne razume vsega, tukaj lahko pomagam. 

Zato se pri poučevanju osredotočim na tiste, ki se hočejo učiti. Na tiste, ki se trudijo in sodelujejo, čeprav ne razumejo vsega.

To velja za učence in učitelje. Da si lahko uspešen učitelj, moraš biti v srcu pravilno nastavljen. Sočasno moraš biti človek in strokovnjak.

Enako je pri učencih. Če pridejo in so v srcu in v svojih mislih pravilno naravnani, če si dovolijo razvoj svoje osebnosti, bodo zagotovo uspešni.

In s takšnimi bomo lepo delali.

***

Prispevke v seriji Za medkulturno sobivanje pripravljamo v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Izzivi medkulturnega sobivanja
Katarina

Katarina

Bulatović rada piše in razmišlja. Opazuje svet in ga poskuša razumeti. V dobrem in slabem.

Sonja

Sonja

Merljak Zdovc je urednica Časorisa. Je zelo radovedna in rada spoznava ljudi in njihove zgodbe. Veliko piše in včasih posname tudi kakšen video. Vesela bo, če ji pišeš.

Dodaj komentar

Pomagajte otrokom

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Pomagajte nam. Postanite Časorisov podpornik!

Že en evro na mesec lahko veliko pomeni.

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Clear
-3°C
 

Lažne novice in dezinformacije: Kaj moramo vedeti?

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.