Foto: Kristina Strmčnik

Deklica in konj

Facebooktwittergoogle_plus

Veliko deklic sanja o čisto svojem konjičku.

Večinoma gre za želje, ki niso povezane z resničnimi predstavami, kaj vse prinese skrb za tako veliko, samosvojo, pametno in graciozno žival, kot je konj.

Te sanje z veliko ljubezni in skrbnosti živi osmošolka na OŠ bratov Letonja Šmartno ob Paki, pravi učiteljica Mojca A. Juras.
Kristine Janič je takole opisala svoje življenje s Kano.
Kana in jaz

Že od otroštva sem si želela prav svojega konja, takšnega kot v pravljicah. Posebnega, edinstvenega in ljubeznivega.

11. julija 2014 mi je življenje polepšala Kana. A ob prihodu domov se je lažje poškodovala.

Sprva sva začeli delati na zaupanju. Bila je zelo radoveden konj, vsako stvar je z začudenjem opazovala, dokler ni opazila, da ji ne more nič škoditi.

Ko sem jo dobila, je bila stara približno 3 leta in pol. Poznala ni nič, ni se znala gibati, pa tudi priboljški ji niso bili znani.

Vse nas je presenetila ob svoji hitri učljivosti, elegantnem gibanju in ljubezni do otrok.

Počasi, ko se je privadila na vse, sva začeli na lažjih dresurnih likih in tudi preskakovanju manjših ovir.

Izkazala se je več kot dobro.

Torej že skoraj leto in pol mi Kana lepša življenja in mi pomaga uresničevati cilje, ki so mi nedavno nazaj bili še popolnoma neznani in tako neuresničljivi.

Kristine Janič, 8. r.

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
konjOŠ bratov Letonja Šmartno ob Pakiprijateljstvo

Sonja • 21. 11. 2015


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor