Branje knjig na plaži. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Deček, ki bere: izjema, ki navdušuje in zastavlja vprašanja

Facebooktwittergoogle_plus

Veliko staršev obupuje nad svojimi otroki, ker ne marajo brati.

Obupujejo tudi nad sabo, ker otrok ne znajo navdušiti za branje.

Učiteljem nižjih razredov osnovne šole še nekako uspe, da pridobijo učence za bralno značko. Če prilagodijo zahtevnost bralnega gradiva, se za značko potegujejo tudi slabi bralci, celo tisti, ki se bralnim vajam na moč upirajo in izogibajo.

Profesorji slovenščine so ogorčeni, ker dijaki iščejo bližnjice za spoznavanje vsebine knjig, uvrščenih med obvezno šolsko branje. Njeno skrajšano različico ali obnovo poiščejo na spletu, ne da bi knjigo sploh prijeli v roke.

Na spletu znajo poiskati in prebrati vse. Znanje si kopičijo, spoznajo se na stvari, o katerih se nekoliko starejši generaciji v mladih letih še sanjalo ni. Knjig pa ne marajo.

A se najdejo tudi izjeme, taki, ki imajo raje knjige kot pametne telefone, ki raje berejo, kot telovadijo, se igrajo, družijo z vrstniki.

Če bi mi kdo rekel, naj definiram dober dopust, bi rekla takole: v senci na morski plaži prebiram knjige brez slabe vesti.

In zakaj naj bi imela zaradi branja slabo vest?

Naša mama nas je težko videla brez dela. Če ni bilo treba pomiti posode, poribati tal, okopavati korenja, je potegnila iz kuhinjske kredence predal, ga obrnila in treba ga je bilo pospraviti.

Če se kaka od sester predolgo ni pokazala, je mama stopila v vežo, dala roke v bok in zavpila: »Mula, že spet bereš!«

In knjige (ki jih je oče skrivaj prinašal domov iz papirnice, kjer bi jih morali zmleti) smo skrivale, kot pijanci skrivajo steklenice. Za branje pri naši mami nisi bil nagrajen, prej nasprotno. A če v šoli nisi znal dobro brati, si bil zaprt; če še to ni zaleglo, si moral ponavljati razred. Enkrat, dvakrat, trikrat.

Letošnje poletje. Počitnice na hrvaškem otoku. Na plažo sem poleg obvezne krame nosila zložljiv stol in knjige. Prvo, drugo, tretjo. Čudovite počitnice!

Ko sem po plaži zasledovala senco, so se mi oči ustavile na svetlolasem dečku. Ležal je na hrbtu, v rokah pa držal debelo knjigo. Z branjem je bil že blizu konca. Hitro je obračal strani, se po daljšem času tudi sam obrnil na trebuh, pa spet nepremično bral, čeprav ga je moralo kamenje tiščati. Šele ko je prebral zadnjo stran, se je v vodi pridružil nekoliko starejši sestri.

Plaža je bila polna manjših in večjih otrok, ki so skakali, se škropili, tunkali, prevažali na blazinah ali deskah in od zadovoljstva vreščali. Niti enega drugega otroka nisem videla s knjigo v roki. On, bil je Slovenec, pa je imel naslednji dan v rokah že drugo debelo knjigo.

Prva je bila o vesolju, druga menda o tehniki. Nisem si mogla kaj, da mu ne bi podarila še knjige, ki sem jo pravkar prebrala. Po debelini je bila le tretjina njegove, opisovala pa je deklico, ki se je izgubila v gozdu. Upam, da mu je bila pustolovska zgodba všeč.

Starši tega dečka so gotovo ponosni na njegovo vedoželjnost, resnost, izjemno zanimanje za knjige, vztrajnost pri branju.

Morda pa si včasih tudi zaželijo, da bi bil njihov otrok manj resen za svoja leta, bolj otroški, da bi se več družil z vrstniki, da bi bil bolj razigran in počel stvari, ki jih počne druga mladež, pa čeprav nam gre pogosto na živce.

Verjetno ima ta deček doma svojo družbo, a na morju ni sklepal novih poznanstev, kot to počno manj zadržani otroci.

Kaj sploh želimo? Vedno tisto, česar nimamo. Ko se želja izpolni, izgine.

***

Tereza Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, bo kolumne o šoli, učiteljih in starših v prihodnje objavljala v Časorisu.

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
bralna pismenostbranjeknjige

Tereza • 23. 9. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor