fbpx
Časoris

Če te ne sprejmejo, te ni

Kako pomembno za kasnejše življenje je, da te sprejmejo v novem kraju?

Še posebej, če moraš na pot le z dvema plastičnima vrečkama, v katerih je poleg najnujnejših oblačil morda le še knjiga?

Dr. Anica Mikuš Kos je imela dobrih deset let, ko je prišla iz Srbije v Slovenijo. Tam se je rodila, ker je bil njen oče, srednješolski profesor francoščine, levičar. Po prvi svetovni vojni, ko dela ni bilo na pretek, so takšni ljudje lahko službo dobili čim bolj na jugu Jugoslavije. Njen prvi jezik je bil srbohrvaščina, drugi francoščina. Leta 1942 je morala s starši zbežati v partizane. »Moja mati je bila židinja, torej sem to bila tudi jaz. Ker nam je grozilo, da bomo morali v taborišče, je bil odhod v partizane edina rešitev.« Po vojni se je priselila v Slovenijo.

Perica Jerković je v Slovenijo prišel pri 13 letih in pol. Od doma ga je pregnala vojna na tleh nekdanje Jugoslavije. Danes je eden najbolj znanih stand up komikov pri nas.

Dragi Potočnjak ni bilo treba nikoli na pot. Je pa na svoji poti srečala in pomagala ogromno mladim pregnancem, ki jih je vojna na tleh nekdanje Jugoslavije pripeljala v Slovenijo.

V zgodbah priseljenke, pregnanca in nepopravljive optimistke tičijo nekateri odgovori.

Njihove zgodbe bi živele druga mimo druge, če jih ne bi prepletle Zgodbe otrok sveta.

Zgodbe pregnancev

Ko je Anica Mikuš Kos prišla v Slovenijo, ni znala jezika. Ljudje je niso razumeli, a tudi tega niso mogli doumeti, iz kakšnih razmer prihaja, kakšen svet je pustila za sabo. Čeprav je tudi Slovenijo zajela vojna, v Ljubljani, pravi, vendarle ni bilo tako kot v krajih, kjer je bila s starši. 

»Vsako dobro stvar, ki se mi je zgodila, sem izredno cenila. Odtehtala je slabe stvari. Ko prideš iz hude situacije, postane to, kar se ti dobrega zgodi, zelo pomembno. To niso nujno herojske stvari, to so lahko že ščepec prijaznosti, majhna oblika pomoči, kanček razumevanja. Nič od tega niti ne terja velikih naporov od ljudi okrog tebe.«

Draga Potočnjak je bila ena tistih, ki so skoraj petdeset let kasneje mladim pregnancem iz Bosne ponudili te majhne oblike pomoči; v KUD France Prešeren v Ljubljani so našli prostor, kjer so lahko z umetnostjo izrazili svoje občutke, doživetja in stiske.

»Ljudje, ki se odpravijo z vrečko, culo ali z nahrbtnikom po svetu, ker so pregnani, ker ne morejo več živeti tam, kjer je vojna, kjer ni osnovnih življenjskih dobrin, se pravi dovolj vode in hrane, se znajdejo v tujem svetu. Težko mi je bilo gledati vse te ljudi in njihove otroke v našem tujem svetu,« pravi Draga Potočnjak.

Predstavljala si je, kako bi bilo, če bi tudi sama morala na pot tako izgubljena. Vedela je, da mora te ljudi na nek način sprejeti. Ni zadoščalo, da so v Sloveniji dobili hrano in posteljo. Čutila je, da jih je treba sprejeti s tistim, kar oni so.

Tako je nastala ideja za projekt Pregnanci, s katerim jim je skupaj z nekaterimi svojimi umetniškimi tovariši ponudila možnost, da se izrazijo, da povedo svoje zgodbe. 

Tkanje vezi

Ravnatelj Gimnazije Celje – Center Gregor Deleja nima izkušnje izseljenstva. Kljub temu je tudi on želel, zmogel in znal prisluhniti otrokom, ki so prišli v njegovo šolo.

»Na Gimnaziji Celje – Center z otroki iz drugih držav sicer nimamo zelo veliko izkušenj, a tiste, ki jih imamo, so po mojem mnenju za našo šolo neprecenljive. Ti otroci, ki so k nam prišli bodisi v prvi letnik bodisi so se vključili kasneje, in to iz različnih koncev sveta, so bili vsi sprejeti. To potrjuje, da odprtost, ki izhaja iz argumentov, predvsem pa iz zgodb slehernika, ne le od drugod, ampak tudi pri nas, vodi k razumevanju, k tkanju vezi.«

Tako sobivanje otrokom, ki v svojo skupnost sprejmejo otroka iz druge države, po njegovem prepričanju omogoča, da rastejo in zorijo; ne le kot učenci, šolarji, dijaki, ampak tudi kot osebnosti.

Priseljenci pa občutek sprejetosti potrebujejo še bistveno bolj kot karkoli drugega. Za uspešno vključitev in kakovostno življenje potrebujejo okolje, ki jih sprejema in ki jim pri vključevanju pomaga. 

»Naša izkušnja z zgodbami otrok, ki so prišli k nam, je točno taka. Dijaki, ki so v Celju doma, so jim znali prisluhniti, znali so jih sprejeti in jim pomagati. To se mi zdi za šolo ključno, kajti svetu manjkata prav ti vrednoti: solidarnost in odprtost.«

Zgodbe otrok sveta

Tudi Zgodbe otrok sveta smo v Časorisu zasnovali, da bi spodbujali solidarnost in odprtost, strpnost in sobivanje. Ideja zanje se je porodila že pred časom, ko je Slovenijo dosegel val beguncev. Med njimi so bili tudi otroci brez spremstva, ki so potrebovali varno namestitev.

Pobuda, da bi jih namestili v kranjskem dijaškem domu, je tedaj naletela na odpor dela staršev in učiteljev.

Množici anonimnih priseljencev, o kateri javnost ni razpravljala z naklonjenostjo, smo zato želeli nadeti obraz, da ne bi ostajali tujci, ampak da bi postali enakopravni del naše družbe.

Želeli smo jih predstaviti z imenom in priimkom, s preteklostjo in prihodnostjo, s sanjami, željami in pričakovanji.

Odločili smo se, da bomo v Zgodbah otrok sveta predstavili otroke, ki prihajajo v Slovenijo, ker so zbežali pred vojnorevščino ali neenakostjo.

Prikazati smo želeli otroke iz različnih držav, njihove običaje, kulturo in tradicijo. O svoji domovini so spregovorili otroci, ki so se priselili v Slovenijo in ki tu zdaj spoznavajo naše običaje.

Zanimalo nas je:

  • Kakšno glasbo poslušajo vrstniki v drugih državah?
  • Kakšne filme radi gledajo?
  • Kakšne knjige berejo?
  • Kaj najraje jedo?
  • V kakšne šole hodijo?

Njih pa smo vprašali še:

  • Od kod so prišli?
  • Zakaj so prišli v Slovenijo?
  • Kaj želijo postati kot veliki?
  • O čem sanjajo?

Predstavili smo Erfana iz Irana oziroma Afganistana; Alija iz Irana; Artiolo s Kosova; Estrello iz Kuvajta oziroma Sirije; Nikito iz Rusije; brate Matondo Kampala iz Konga; Xuja s Kitajske; Kirilla iz Ukrajine; Dženano iz Bosne in Hercegovine; dvojčka Rjazanov iz Rusije; Elono s Kosova; Slovenko Katjo, ki se je šolala vrsto let v Italiji; Almino iz Bosne in Hercegovine; Anesa iz Makedonije; Samaro iz Brazilije; Kindo iz Sirije in Malak Zalo iz Maroka.

V letu 2019 smo nekatere od njih znova obiskali.

Kako živijo leto ali več pozneje, so nam pripovedali: Erfan, Samara, Xu, Dženana, Almina, Kirill in dvojčka Prohor in Matvej.

Razložili so nam:

  • kako so se vključili v družbo;
  • kaj jim je pri tem pomagalo;
  • kaj bi bilo treba glede na njihove izkušnje spremeniti, da bi bilo življenje mladih tujcev v Sloveniji prijetnejše;
  • ali poznavanje njihove tradicije in običajev pa tudi želja za prihodnost pomaga, da jih večinsko prebivalstvo sprejme medse;
  • kaj bi svetovali otrokom, ki se odpravljajo na pot.

Pripovedovali so, zakaj se je treba učiti slovensko in kako to čim bolj preprosto storiti; da je vsak začetek težak, a da ne smeš obupati; da lahko v življenju uspeš samo, če si postaviš cilje; da se je treba z otroki iz drugih krajev pogovarjati, sicer bodo osamljeni; da bi priseljenci potrebovali več ur slovenščine; in da je prihod v novo državo kot novo rojstvo.

Pomen učenja slovenščine skupaj z njimi prepoznavajo tudi njihovi učitelji, ravnatelji in drugi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s priseljenci.

»Premagovanje jezikovnih ovir je ključno za sleherno komunikacijo. Tukajšnji otroci in tisti, ki prihajajo k nam, morda dobro govorijo enega od tujih jezikov, ki ga poučujemo na šoli. A kljub temu se mi zdi bistveno, da usvojijo slovenščino. Ta je namreč ključna za posredovanje kulturnih vrednot, ki so tudi zanje zelo pomembne. Z njimi lahko tkejo socialno mrežo, ki jo potrebujejo, da se uspešno integrirajo v novo okolje in sledijo sanjam, ki so njih oziroma njihove družine privedle do odločitve, da zamenjajo okolje, da spremenijo svet, da iščejo priložnost drugje, ker to tam, od koder so prišli, ni bilo mogoče. To cenijo. Občutek sprejetosti ustvarja občutek varnega okolja, v katerem se dobro počutijo,« pravi Gregor Deleja.

Nenazadnje pa smo želeli ugotoviti še, kako pomembno je uspešno vključevanje za kakovostno življenje v odraslosti.

A to so nam lahko razkrili le tisti, ki so se s preseljevanjem soočili že pred desetletji.

Izgubljeni prostor otroštva

Perica Jerković je v Slovenijo prišel iz Dervente, mesta na severu Bosne, blizu meje s Hrvaško. Kot otrok ni razmišljal, da bo nekoč končal v Sloveniji. Slišal je za Koper in za Ljubljano, ampak nikoli si ni predstavljal, da bi tukaj tudi živel. Potem se je zgodila vojna. 

»Ko bežiš iz vojne, običajno ne greš tja, kjer nimaš nikogar. Greš tja, kjer imaš sorodnike. Mi smo jih imeli takoj čez mejo v Slavonskem Brodu in v Kopru. Odločili smo se za Koper, ker je bil Slavonski Brod preblizu vojnemu območju.«

Stric ga je prišel iskat v Ljubljano na glavno železniško postajo in ga odpeljal v Gažon nad Koprom.

Migracija, pravi Anica Mikuš Kos, ni nikoli nekaj preprostega. Zapuščaš ljudi, ki si jih imel rad, svoj dom, svojo domovino, prostor svojega otroštva, odraščanja. Zapuščaš imovino, ki si jo zgradil, in se podajaš v negotovost.  

Ko si tam, v novem kraju, si – niko i ništa. Nihče.

»Moraš se privaditi jezika, ampak ne gre samo za jezik, gre za novo kulturo. Tudi ko prideš s Hrvaške v Slovenijo, je to druga kultura. To so nenapisana pravila odnosov, veliko časa potrebuješ, da jih sploh prepoznaš. Potem je tu vprašanje, kako se integrirati v novo okolje. Priseljenstvo je vedno nekaj, kar je zelo obremenjujoče. Terja veliko prilagoditvenih naporov, poguma, sposobnosti obvladovanja in psihične odpornosti. Rezultat je odvisen od človekovih lastnosti, energij, veliko pa tudi od podpore okolja,« pravi Anica Mikuš Kos.

To se je izkazalo tudi med vojno na tleh nekdanje Jugoslavije.

Kljub projektu Pregnanci, za katerega so Draga Potočnjak in gledališka skupina Nepopravljivi optimisti tedaj prejeli celo nagrado Evrope za (drugi) najboljši humanitarni projekt, je Ljubljana zelo redkim sodelujočim kasneje postala dom.

Ne glede na to, da smo bili nekoč ista država, jim Slovenija ni ponudila toliko, kot so pričakovali, zato so se razkropili po svetu. 

»Mnogo kasneje smo ugotovili, da so prav zaradi našega projekta, zaradi možnosti, da so se lahko izrazili na odru in bili sprejeti, imeli tudi boljšo priložnost za iskanje svoje prihodnosti v državah, ki so kasneje postale njihov dom. Mislim, da je to bistveno,« pravi Draga Potočnjak.

Vsi nepopravljivi optimisti, ki so med letoma 1992 in 1996 sodelovali v projektu Pregnanci in s katerimi ima stike tudi po petindvajsetih letih, so uspešni v svojem življenju.

»Projekt jim je pomagal, ker so našli skupni jezik z vrstniki in ker so skupaj z njimi ustvarjali, nato pa se še predstavili obiskovalcem predstav s tem, kar so ustvarili. Niso čepeli doma, v kotu; ali pa v begunskem centru. Nekdo jih je povabil, da sodelujejo pri ustvarjanju nove zgodbe. Bili so videni in sprejeti,« pojasnjuje igralka.

Drobne pozornosti

Za uspešno vključitev v novo družbo so tudi po mnenju Perice Jerkovića in Anice Mikuš Kos ključni ljudje oziroma odnosi med njimi.

»Delujemo lahko na dveh ravneh,« poudarja Anica Mikuš Kos.

Eno je splošna raven, ki je sicer bolj retorična in ideološka. »Z njo lahko zmanjšujemo vpliv antimigrantske propagande, ki je nedvomno v zraku, in poskušamo razumsko in razumno prikazati populacijo, ki prihaja sem.«

Druga raven je praktična; če pridemo v stik z begunci, jim lahko izkazujemo drobne znake človečnosti, ki jim dajo občutek varnosti.

»To je način, kako ga pozdravimo, kako ga pogledamo, kako mu damo neko informacijo. Lahko pomagamo pri učenju jezika, postanemo skrbnik otroka brez spremstva. Vse to se dogaja na različnih ravneh, ampak že drobne stvari lahko zelo pomagajo.«

»Tisti, ki sprejemajo, se morajo zavedati, da tisti, ki prihajajo, izhajajo iz nekega drugega kulturnega okolja. Ne moreš se integrirati čez noč. Če si bil včeraj Sirijec, Alžirec … ne moreš biti čez leto in pol Slovenec. V resnici ti ne boš nikoli tak Slovenec iz Šentjurja. In tako je tudi prav. Uspešna integracija se zgodi, če je vse skupaj postopoma in prijetno,« pravi Perica Jerković.

Pri navajanju na nov kraj mu je še najbolj pomagal šport.

»Ko pomislim nazaj, na čas, ki sem ga preživel v Kopru, ugotavljam, da sem si največ poznanstev ustvaril prek košarke. Zaradi tega velikega kroga ljudi sem se počutil boljše, bolj sprejetega.«

Danes je zadovoljen. Čez čas se je znova selil, in sicer iz Kopra v Ljubljano. Tu živi danes z ženo in otrokom. Ne pritožuje se. Seveda je v teh letih doživel tudi kakšne negativne izkušnje, ampak nikoli jih ni dojemal kot problem. Svoje življenje je raje predelal v stand up predstavo Rojen v Jugi.

»Ne predstavljam si države, v katero bi prišel kot begunec ali kot nekdo na samem repu družbene verige in v kateri bi imel same pozitivne izkušnje. Ampak izjemno pomembno je, da si sprejet. Ne samo, da se potem ti ne počutiš ogroženega, ampak tudi zato, da se nekdo drug ne počuti ogroženega zaradi tebe, ker si malo drugačen,« poudarja Perica Jerković.

Kajti malo drugačni smo čisto vsi, ne le Perica, tudi Anica in Draga in Gregor, vsi otroci iz Zgodb otrok sveta, jaz in ti.

Če te ne sprejmejo te ni – Zgodbe otrok in odraslih sveta.
Sonja

Sonja

Merljak Zdovc je urednica Časorisa. Je zelo radovedna in rada spoznava ljudi in njihove zgodbe. Veliko piše in včasih posname tudi kakšen video. Vesela bo, če ji pišeš.

Dodaj komentar

Pomagajte otrokom

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte otrokom, da bodo lahko še naprej brali kakovostne vsebine.

Postanite Časorisov podpornik!

Že en evro na mesec lahko veliko pomeni.

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Showers
8°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.