Nasilnež

Če bi se zamerili otroku, bi se staršem podrl svet

Facebooktwittergoogle_plus

»To ni knjiga vse o nasilju. Vanjo sva umestila zgolj tiste ukrepe, za katere veva, da preverjeno delujejo,« pojasnjuje Juhant.

»Do malice je Andrej ugriznil Borisa in Eno. Nekaj otrok je potisni, da so padli po tleh. Enega je tiščal v kot ter mu grozil, renčal je in kazal zobe. (odlomek iz uvoda v knjigo Mali nasilnež)

Marko Juhant je dolgo opazoval nemoč učiteljev, vzgojiteljev in staršev, ki so se soočali z agresivnim in včasih nasilnim vedenjem otrok.

Marko Juhant.

Marko Juhant.

Vedel je, da bi ga morali začeti preprečevati že v vrtcu, saj bi lahko le tako pravočasno ustavili utrjevanje neprimernih odzivov. A ker do tako majhnih otrok običajno nima neposrednega dostopa, obenem pa to ni njegovo strokovno področje – po stroki je specialni pedagog, ki zadnja leta učiteljem in staršem predava o vzgoji otrok in mladostnikov –, ni mogel kaj prida narediti.

Tudi Mateja Teja Bučinel, ki je že 26 let vzgojiteljica predšolskih otrok v italijanskem učnem jeziku, trenutno pa je zaposlena v vrtcu La Coccinella v Luciji, je dolgo opazovala otroke, ki so se neprimerno ali agresivno vedli in obenem poslušala pritožbe drugih vzgojiteljic.

Mateja Teja Bučinel.

Mateja Teja Bučinel.

Ves ta čas si je sestavljala seznam ukrepov, za katere je opažala, da učinkujejo, a ni vedela, kako bi jih prenesla naprej.

Obrnila se je na Juhanta, da bi predebatirala njena opažanja, in kmalu sta ugotovila, da podobno razmišljata, pa tudi, da bi bilo treba ta razmišljanja zapisati. Nastala je knjiga Mali nasilnež, priročnik za starše in vzgojitelje.

Nasilje ne bo izzvenelo

»Ogromno ljudi, predvsem laikov, meni, da gre pri takšnem nasilju, kot sva ga opisala v uvodu, za fazo, za obdobje, za temperament. Ne strinjava se. Tako vedenje samo od sebe ne bo izzvenelo,« poudarja Mateja Teja Bučinel.

Oblik nasilja je še veliko, pravita. Udarce odrasli morda opazijo, toda mnoge druge, ki prav tako povzročajo bolečino, žalost ali strah ostajajo prikrite.

Tipičen primer, ki ga v šoli zlahka spregledajo, je na primer preprečevanje uspeha. »S tako obliko nasilja nasilnež sošolcu prepreči, da bi užival v svojem uspehu, saj ga razvrednoti. Poglejmo primer: učenec s trojkami se pred tablo trudi, da bi rešil račun. Skoraj pride do rezultata, ko odličnjak blekne rešitev. S tem je preprečil njegov uspeh. Nihče ne bo izvedel, ali bi fant nalogo pravilno rešil ali ne.«

Priročnik Mali nasilnež.

Priročnik Mali nasilnež.

Zaradi nasilja trpijo drugi otroci, strokovni delavci in seveda starši. Trpijo pa tudi nasilneži, ki ne poznajo drugega načina za izražanje svojih stisk. Predvsem njim, a tudi njihovi okolici, sta želela pomagati z zbirko preverjenih nasvetov, ki sta jih zbrala v knjigi.

Predšolsko obdobje sta izbrala, saj je takrat rezultat hiter, obenem pa lahko pri spreminjanju nezaželenih vzorcev vedenja sodelujejo tudi starši.

»Govorimo o hitrem rezultatu, čeprav imamo v mislih tedne, celo mesece,« pravi Marko Juhant. »A to je še vedno dovolj hitro, da lahko spremembe zaznamo, preden otrok vstopi v naslednjo skupino ali v šolo.«

Otrok, ki bo agresiven še v drugem razredu osnovne šole, pa bo verjetno tak tudi v tretjem. »V višjih razredih se obenem približa puberteta in nenadoma se soočamo z osmarčkom, ki je pripravljen udariti brez povoda. Pri majhnem otroku za spremembo vedenja zadoščajo že prizadevanja staršev in vzgojiteljev. Kasneje je potrebno veliko več,« pojasnjuje Juhant.

Ali to pomeni, da si pri otrocih, ki so že utrdili nasilne vzorce ravnanja, s priročnikom odrasli ne bodo mogli pomagati?

Marko Juhant pravi, da je del principov isti, vendar lahko odrasli, ki prihajajo v stik s starejšimi otroki, modrosti iz knjige zajemajo le v omejenem obsegu.

Vzgojiteljica bo po njegovih besedah otroka v štirih tednih lahko odvadila tega, da tolče po drugih. Tudi pri petošolcu bi se morala pokazati sprememba v vedenju, vendar v tako kratkem času nihče ne bo dosegel, da bi z neprimernim vedenjem v celoti nehal.

Jezna deklica. Vir: Pixabay/CC

Jezna deklica. Vir: Pixabay/CC

»Otrok ga je utrjeval dvanajst let. Vrtičkarja vzgojiteljica nauči, kako naj stisko izrazi tako, da nikogar ne poškoduje. Petošolec pa lahko ob udarcu doživi zadovoljstvo, ki je tako močno, da bo z njim nadaljeval, tudi če stokrat obljubi, da tega ne bo več počel. Predšolskemu otroku lahko vzgojiteljica najde mesto v skupini in tako okrepi njegove močne, pozitivne lastnosti. Petošolec pa bo vedenje spremenil šele, ko bo moč črpal iz sebe, ne iz agresije. A to terja precej več časa in vključitev veliko večjega števila ljudi.«

Toda, obenem opozarjata strokovnjaka, nasilje ni isto kot agresija.

»Pri agresiji ne gre za težnjo škodovati drugemu, kot to velja za nasilje,« pojasnjuje Mateja Teja Bučinel. »Z njo otrok ščiti sebe in svoje stvari, z njo se osamosvaja od staršev in jim da vedeti, da ima svoje potrebe. Imenujeva jo tudi življenjska energija. Pri nasilju pa nasilnež želi prizadejati strah in bolečino.«

Recepti za vzgojo

Številni strokovnjaki za vzgojo ne želijo dajati receptov, Marko Juhant in Mateja Teja Bučinel pa v knjigi naredita prav to.

»To ni knjiga vse o nasilju. Vanjo sva umestila zgolj tiste ukrepe, za katere veva, da preverjeno delujejo,« pojasnjuje Juhant. »Če izhajaš iz prakse, je to lažje,« dodaja Mateja Teja Bučinel, ki je prepričana, da bodo starši in strokovnjaki, ki želijo odpraviti nezaželeno vedenje in resnično iščejo pomoč, pri tem prej ali slej uspešni. »Marsikdaj pa se je zgodilo, da je nekdo potožil zaradi situacije, ki mu ni bila všeč, ampak ni bil pripravljen sprejeti odgovornosti in se na ustreznejši način lotiti vzgoje.«

Eden od napačnih vzgojnih pristopov je po Juhantovih besedah nenehno razlaganje; pojasnjevanje, zakaj otrok nečesa ne sme početi.

Starši, ki ga uporabljajo, otroku vedno znova nekaj dopovedujejo. Ta marsičesa niti ne razume in že zato jih v določenem trenutku neha poslušati. Ker vidijo, da ne morejo prodreti do njega, vedno znova ponavljajo eno in isto stvar. »Govorijo, na primer, mi se imamo radi, mi se ne tepemo, ne grizemo, ne žalimo. Po drugi strani pa se morda sami doma ne pogovarjajo, ker imajo tihi teden. Otroci s svojimi antenami to dvoličnost hitro zaznajo,« pravi Juhant.

Drug primer je, da otroka starši za neprimerno vedenje okarajo, po drugi strani pa ga za primernega ne pohvalijo, saj ta velja za samoumevnega, ali pa to storijo s preveč besedami.

»Če bi otroke pohvalili, ko so prijazni do bratca, tako kot jih skregamo, ko jih udarijo, bi že veliko naredili. Otroci želijo ugoditi staršem, samo ne vedo vedno, kako naj to storijo. Signal, da so prav ravnali, je lahko že nasmešek ali objem. Ni treba veliko besed, v stilu, vidiš, kako imaš bratca rad.«

Tudi Mateja Teja Bučinel opaža, da starši pogosto ne vidijo svojega deleža pri nasilnem vedenju otroka. »Ko odrasli spremenijo svoje ravnanje, se spremeni tudi vedenje otroka. Vzgoja je trening in starši, ki vidijo uspehe, denimo bolj harmonično vedenje otroka, postanejo bolj motivirani za delo.«

Učenje potrpežljivosti
Otroci potrebujejo varnost in ljubezen. Vir: Pixabay/CC

Otroci potrebujejo varnost in ljubezen. Vir: Pixabay/CC

A četudi je vzgoja trening, je obenem nekaj naravnega. Evolucija je poskrbela, da ne sme biti preveč zapletena. »Otrokom je treba zagotoviti psihofizično zdravje in varnost in ko pride čas, jim je treba pustiti, da se odvojijo od staršev. Kar ni več naravno, je narobe,« poudarja Mateja Teja Bučinel, ki opaža, da je nasilja v vrtcu vedno več prav zaradi neustreznih vzgojnih slogov.

»Otroci so vse bolj nemirni in nestrpni. Starši neprestano bdijo nad njimi, zato nimajo izkušenj, ki bi jih morali imeti; niso opremljeni s socialnimi veščinami. V vrtcu trčijo v druge otroke, ki imajo enake potrebe kot oni. V takih skupinah veljajo tudi določena pravila, ki pa jih oni ne poznajo, obenem jim nihče ni dal možnosti, da bi se naučili odzivati se na način, ki nikogar ne ogroža. To privede do agresivnosti in nasilja,« pojasnjuje Mateja Teja Bučinel.

Posledice neustreznih vzgojnih praks zaznavajo tudi učitelji in celo delodajalci, ki se soočajo z milenijci.

Mladi so sicer od nekdaj imeli enake potrebe, to so predvsem hrana, pijača, spanje, seks, in pa to, da so pomembni; da pustijo svoj pečat. A danes po besedah Marka Juhanta, niso odporni na čakanje, na frustracije. »Zato sva v knjigi velik del namenila učenju potrpežljivosti.«

Učitelji in odrasli opažajo tudi, denimo, da so manj spoštljivi do starejših. Imajo precej manj znanja kot generacije pred njimi, po drugi strani pa zelo dobro poznajo svoje pravice.

»Spoštovanje bi jim morali privzgojiti starši; na primer tako, da bi tudi oni sami z vsakim starejšim ravnali, kot da je njihov zelo cenjen sorodnik. A to je umanjkalo že z eno generacijo prej,« opozarja Juhant.

Pretirani pedocentrizem
Otrok v snegu. Foto: Nathan Put-Fernandez/Flickr/CC

Otrok v snegu. Foto: Nathan Put-Fernandez/Flickr/CC

»To je vse povezano s pedocentrizmom,« razmišlja Mateja Teja Bučinel. Ta je pomemben, dokler so otroci majhni in še opozarjajo nase. Tedaj mislijo, da je deževalo zato, da bodo oni skakali po lužah; da je vse narejeno zato, da bo njim lepo. To obdobje naj bi prerasli pri šestih, sedmih letih, ko se zavedo, da so del nečesa, skupine, ki se ji morajo prilagajati. »A ker je vzgoja danes taka, kot je, so otroci središče vsega. Imajo lažno predstavo, da so kralji, in pričakujejo, da bodo vsi z njimi ravnali tako kot njihovi starši.«

V vrtcu vzgojiteljice hitro opazijo, v kateri družinah se starši z njimi o vsem pogajajo. »Lahko se z njimi pogajamo, ali bodo jedli vaniljev ali jagodni sladoled. Ker pa smo starši odgovorni za njihovo psihofizično zdravje, vemo, da morajo iti spat ob pol devetih zvečer. Tu potem ni več pogajanja. Toda starši želijo biti perfektni. Da ne bi izgubili njihove naklonjenosti, se pogajajo o vsaki stvari. Kajti če bi se zamerili otroku, bi se svet podrl,« pripoveduje Mateja Teja Bučinel.

S tem pa škodijo predvsem otrokom.

Danes namreč mnogi najstniki in celo mlajši odrasli menijo, da se imajo pravico pogajati o vsaki stvari. »Sploh jim ni jasno, kje je njihovo mesto v družbi, ne vedo, da obstajajo hierarhije, da je treba na primer učitelje ali nadrejene spoštovati,« dodaja strokovnjakinja.

Ko naletijo na ovire, ki jih ne morejo premagati – svojega pečata ne morejo pustiti že po enem mesecu ali dveh, tako kot v tako kratkem času ne morejo poskrbeti za druge pomembne stvari v življenju, denimo za kakovostne partnerske odnose ali za uspeh na delovnem mestu – padejo v depresijo, nekateri se zatečejo k samopoškodovalnem vedenju ali celo poskusijo narediti samomor.

Učitelji in delodajalci jim lahko pomagajo tako, da z njimi ravnajo kot zreli odrasli, ki se jim ne pustijo ustrahovati. »Vsi smo soodgovorni zanje obenem lahko vsak od nas tistim, ki iščejo mejo, to tudi postavijo,« pravita strokovnjaka.

Zaščitniški starši

A mnogi starši ne dovolijo, da bi drugi njihovim otrokom govorili, kaj smejo in česa ne. »Tudi starši, ki preveč ščitijo svoje otroke, se ne zavedajo, kako zelo jim s tem škodijo,« odgovarja Mateja Teja Bučinel. »In tudi ti otroci se, ko odrastejo, znajdejo v začaranem krogu zlorab različnih substanc in depresije, saj ne vedo, kako naj se soočijo z resničnim, odraslim in samostojnim življenjem.«

Obenem je od nekdaj veljalo, dodaja Marko Juhant, da vzgoja ni stvar zgolj staršev ampak celotne družbe. »Kjer starši niso opravili svojega dela, ga je opravila vsa vas, in če je bilo treba, je moral otrok do sodnika po informacijo, da mora svoje vedenje prilagoditi skupnosti.«

S knjigo Mali nasilnež se odgovornost za vzgojo najbrž ne bo vrnila na pleča celotne skupnosti, bo pa verjetno dobrodošla tistim strokovnjakom in staršem, ki se zavedajo težav zaradi nasilnega vedenja otrok, in ki želijo pomagati sebi, predvsem pa njim.

***

Opomba: Prispevek je bil objavljen v torek, 1. avgusta 2017, v Jani pod naslovom Če bi se zamerili otroku, bi se svet podrl. Ponatisnjen je v dogovoru z Jano.

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
Mali nasilnežMarko JuhantMateja Teja Bučinelnasiljeotroci

Sonja • 22. 8. 2017


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor