fbpx
Časoris
Neskončne ure klepetanja prehajajo v navado. Otrokom in odraslim. Vir: Unsplash
Neskončne ure klepetanja prehajajo v navado. Otrokom in odraslim. Vir: Unsplash

Čas je za pravila

Pomladanski pouk na daljavo je k rabi sodobnih komunikacijskih naprav pritegnil še tiste redke šolarje, ki do takrat še niso bili odvisni od računalniških igric in različnih oblik komuniciranja s prijatelji in »prijatelji«.

Razmerje med klasičnim glasovnim telefonskim pogovorom in »pogovori« s pritiskanjem na tipke gre verjetno v prid slednjim. Glasovni pogovor lahko slišijo tudi ušesa staršev ali starih staršev. Otroci pa si izmenjavajo skrivnosti in gotovo opažate, kako se brž odpravijo v kak drug prostor stanovanja, ko se jim oglasi telefon.

Čedalje več se zadržujejo v drugih prostorih, da lahko nemoteno klepetajo. Celo v posteljo se jih zvečer lahko spravi brez težav, če s seboj lahko odnesejo pametni telefon.

In potem sledi neskončno izmenjavanje pomembnih informacij, mnenj, izjav. Mladi si imajo veliko povedati, tudi skrivnosti. Ne le mladostniki, tudi otroci in odraščajoči, ki naj bi bili že odrasli, pa to še niso.

Neskončne ure klepetanja prehajajo v navado. Klepet ali čakanje na klepet povzroča vznemirjenost. Vznemirjenost odganja spanec. Spanja je manj, kot ga otrok ali mladostnik potrebujeta. Kajti tudi potem, ko si že desetič rečejo ali napišejo lahko noč in dobro spi, je vznemirjenost tolikšna, da otrok ne more zaspati. Zato menim, da je čas, da se za rabo telefona vzpostavijo neka pravila. Kdaj in koliko.

Pravzaprav bi moralo veljati za vse, da telefon ne spada v spalnico. Ne le zaradi morebitnega žarčenja, temveč zato, ker nima nihče pravice pričakovati, da smo na razpolago v vsakem trenutku. Ne svojim otrokom ne staršem ne prijateljem, še najmanj pa šefom. Izjema so dežurne službe.

Tudi med ravnatelji šol se je razpasla grda navada, da pošiljajo elektronska sporočila učiteljem v vsakem jutranjem, dnevnem ali večernem času, v pričakovanju, da so njihovi zaposleni »priključeni« na pametne telefone dan in noč. Ali pa morda kot dokaz, kako delovni da so.

Toda ljudje imajo pravico do počitka! Pravico do odklopa službenih obveznosti. Mislim, da bi morali spregovoriti tudi v šolah o tem, kdaj smo komu lahko na razpolago. Velja tako za učence kot učitelje in njihove nadrejene.

A naj se vrnem k pravilom, ki jih je treba postaviti otrokom in mladostnikom: Telefon ne spada na nočno omarico, še manj pod odejo ali pod blazino. Telefon naj ponoči počiva. A mladi jih želijo imeti pri sebi, ker telefoni skrivajo zaupnosti.

Torej je pomembno, da otrok ali mladostnik zaupa staršem, da ne bodo brskali po njegovem telefonu. Zaupanje pa je potrebno tudi v drugi smeri. Otrokov telefon je ponoči lahko priklopljen na napajanje v oddaljenem kotu otrokove sobe, ko mu ti zaupajo, da se bo držal sklenjenega pravila.

Če za nočne komunikacije velja ničelna toleranca, se je treba tudi za dnevni čas dogovoriti, kdaj in koliko se lahko uporablja telefon in za kakšne namene. Pri tem pa naj bodo zgled starši. Če želijo starši pri otrocih ustvarjati vtis pomembnosti in nepogrešljivosti z dolgimi priklopi na telefon, bodo otroku težko dopovedali in zapovedali nasprotno.

Tereza

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Dodaj komentar

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala.

Zakaj podpreti Časoris?

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Cloudy
15°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.