Kako spodbuditi otroka k branju? Monopoly je dober za branje. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Bralna vaja z monopolijem

Facebooktwittergoogle_plus

Zakaj otroci tako radi igrajo monopoli, ne vem. Meni se zdi strašansko dolgočasna igra.

Mečeš kocko in šteješ polja, kupuješ turistične kraje (to zdaj že vem, da je najbolje kupovati enako obarvane, ker potem dobiš več najemnine, če se mora nasprotni igralec po metu kocke ustaviti na tvoji lastnini), kupuješ železniške postaje, javne razsvetljave in energetskih objektov ni pametno kupovati (ker jih moraš vzdrževati s svojim denarjem), na nekaterih poljih si lahko nagrajen z denarjem ali kaznovan z zaporno ali denarno kaznijo.

Predvsem pa se igra vleče kot kurja čreva in odrasli se je praviloma naveliča že pred koncem.

Toda otroci jo radi igrajo, še raje v družbi staršev ali starih staršev kot vrstnikov. Njihovi vrstniki namreč pravila navadno bolje poznajo kot odrasli, zato so bolj zagrizeni in premišljeni nasprotniki.

Monopoli se mi je dogajal tudi to poletje. Izmenoma z remijem, kanasto in poskusi tarokiranja.

Z monopolijem sva začeli sredi dopoldneva, prekinili za kuhanje in kosilo, pa spet nadaljevali. In ko me je že vse bolelo od sedenja, še ni bilo videti konca.

En smisel ali dva pa sem le našla tudi v tej igri trgovanja in lastninjenja.

Sestavni del igre sta namreč denar in kartice z besedili. Na eni od kartic je zaboj, ki predstavlja državno blagajno, na drugi je vprašaj, ki pomeni priložnost.

Priložnostno si na primer lahko izvoljen za predsednika nekega odbora, za kar moraš vsakemu igralcu plačati, plačaš pa tudi, če moraš obnoviti lastniške objekte.

Ko prečkaš štartno polje, dobiš denar, priložnostno pa greš tudi v zapor.

V državno blagajno moraš prispevati za popravilo cest ali pa od vsakega igralca dobiš nekaj enot denarja, ker da imaš rojstni dan. Državna blagajna ti lahko nekaj prispeva za dopust, pa tudi iz zapora lahko prideš brez plačila globe.

Vse to piše na listkih in besedilo je treba prebrati. Včasih le enkrat, če pa prvič ne razumeš, kaj je treba narediti, je pač treba prebrati še enkrat in morda še enkrat. Tolikokrat, da dojameš, kaj moraš storiti. No, tu sem videla smisel svojega sodelovanja v monopoliju.

Vnukinja, ki je končala drugi razred, še ne bere tekoče, vaje za tekoče branje so ji povsem odveč. Toda kartice je treba prebrati in monopoli je priložnost za vajo v branju.

Dvakrat ali trikrat, da je stavek prebran tekoče in da se ve, kaj mora mlada igralka narediti. Ali bo iz državne blagajne nagrajena ali pa bo morala s svojega kupčka denarja kaj odšteti za določen namen.

Monopoli ponuja vajo v branju brez prepiranja in pogajanja glede števila vrstic, ki jih je treba prebrati.

Pri igri je za trgovanje potreben tudi denar. Sedem kupov bankovcev različne vrednosti od ene enote do petsto enot. Treba je preračunavati, menjavati, seštevati in odštevati pa tudi nekaj malega množiti.

Premikanje po poljih je tako tudi priložnost za koordinacijo štetja in gibanja.

Ekonomisti in komercialisti bi v tej (ne)zabavni igri morda videli priložnost tudi za zgodnje učenje trgovanja, a v to se ne nameravam spuščati.

Ekonomije nimam v krvi.

***

Tereza Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, bo v prihodnje kolumne o šoli, učiteljih in starših objavljala v Časorisu.

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
branjedružabne igremonopolyotroci

Tereza • 25. 8. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor