fbpx
Časoris
Begunski val je leta 2015 in 2016 oplazil tudi Slovenijo. Takšne so bile tedaj razmere ob meji pri Rigoncih. Foto Nebojša Tejić/STA
Begunski val je leta 2015 in 2016 oplazil tudi Slovenijo. Takšne so bile tedaj razmere ob meji pri Rigoncih. Foto: Nebojša Tejić/STA

Begunka za eno uro

Najodmevnejša tema preteklih let so bili zagotovo begunci. Kdo so oni, od kod prihajajo, kaj je njihov vzrok za beg in kakšne so njihove trenutne življenjske želje? To so zagotovo najpogostejša vprašanja, ki se nam porajajo v glavi.

Kot dijakinja srednje šole sem se udeležila interaktivne in izkustvene gledališke igre z naslovom Skozi oči begunca. Predstava se je odvijala v zaklonišču pod Argentinskim parkom v Ljubljani.

Za vsako predstavo se pripravimo, da bomo v dvorani lepo sedeli in poslušali. A ta predstava je potekala drugače. Nisem bila gledalka, temveč ena izmed igralk.

Ko sem vstopila v igro, sem postala druga oseba. Dobila sem novi osebni dokument, nekaj denarja in kartico z zgodbo enega izmed beguncev (sedaj mojo zgodbo) iz Afganistana (ostali begunci so bili iz Sirije, Iraka, Irana in Turčije).

Pred predstavo Skozi oči begunca. Vir: Društvo Humanitas
Pred predstavo Skozi oči begunca. Vir: Društvo Humanitas

Postala sem begunka. V prostor so pridrveli tihotapci in se na glas drli, nam ukazali, naj dvignemo roke in se postavimo k steni. Grozili so nam, da nam naj ne pride na misel, da bi pobegnili, saj nas takoj ustrelijo. Ponudili so nam možnost za preživetje, da nas pretihotapijo na varno mesto v dobro državo, vendar le, če bomo za to ponudili ves svoj denar. Seveda smo vsi dali vse, kar smo imeli pri sebi, le da bomo lahko na varnem in brez strahu.

Tihotapci so nas razporejali po skupinah in nas odvedli v drug prostor (k obali). V prostoru je bilo vse zatemnjeno, tako da nas je bilo čedalje bolj strah. Stali smo v vrstah pred čolnom in čakali, da dobimo rešilne jopiče, s katerimi bi si pomagali, če bi doživeli brodolom.

Tihotapci so bili vedno bolj nestrpni, v temnem prostoru smo zaslišali jok otrok in žena. V čolnu nas je bilo veliko, sedeli smo tesno drug poleg drugega. Občutili smo, kako nas premetava nevihta, »morski valovi« so nas zmočili.

V strahu sem se oprijela sošolke, ko sem  iznenada zaslišala vpitje. Med plovbo so nas odkrili policisti in nas z grobimi besedami in z v obraz uperjenimi svetilkami nagnali ven iz čolna.

Namestili so nas v hladen prostor. Od zunaj sem lahko videla, da prihajajo ljudje s hrano v rokah, s katero bi lahko potešili lakoto, a policisti tega niso dovolili.

Vedno bolj hladno je postajalo. Potem ko smo nekaj časa sedeli v tišini, so nam policisti povedali, da sedaj v Evropi potrebujemo azil za določeno državo, v kateri želimo prebivati določen čas. Vsakega od nas so poslali na pogovor, na katerem smo morali povedati, zakaj bežimo iz svoje države, kam želimo oditi in kakšne namene imamo tam.

Ko sem prišla na vrsto, sem povedala, da se v moji domovini odvija vojna in zaradi požgane hiše nimam doma in varnosti. Povedala sem jim, da je moj cilj Nemčija, ki je varna država in kjer bi lahko delala.

Sledilo je čakanje na potrditev in izdajo azila za želeno državo. Naša usoda je bila odvisna od arbitrarnega odločanja organov evropskih držav.

Po prejemu azila so nas napotili nazaj v prvi prostor. Tam se je naša zgodba končala.

Tisti, ki so igrali vlogo tihotapcev in policistov, so se preoblekli in se nam predstavili. Čisto vsak izmed njih je to pot, katero smo mi »odigrali«, preživel na lastni koži.

Zgodbe in imena na karticah so bili resnični.

Med »igranjem vloge« sem občutila strah in nelagodje, čeprav le za 45 minut. Težko si predstavljam, da bi tako živela več mesecev ali let. Všeč mi je bil koncept predstave, kako je bila organizirana (brez napovedi, kaj vse bomo doživeli) ter da so tudi posamezniki, ki so igrali vloge tihotapcev in policistov, resnično imeli to izkušnjo. Zdi se mi dobro, da celoten utrip begunske krize doživimo na lastni koži, čeprav zgolj kot simulacijo. Doživimo drugačno perspektivo in dobimo realne informacije iz prve roke in ne le iz pripovedovanj očividcev in iz medijev.

Linda Tot, Murska Sobota

***

Zgodba je nastala v okviru projekta Skozi oči begunca Društva Humanitas. Med njihovo interaktivno gledališko predstavo so lahko gledalci na lastni koži podoživeli občutke, stiske in kršitve pravic ljudi na begu. 

Časoris

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.