fbpx
Časoris
Vse več družin preživi vse več časa na napravah. Vir: Adobe Stock
Vse več družin preživi vse več časa na napravah. Vir: Adobe Stock

Ali z internetom res še vedno »povezujemo ljudi«?

Letos bo minilo 27 let, odkar sem na Arnesu začela delati z uporabniki interneta. V tem času se je internet zelo spremenil in z njim smo se pravzaprav zelo spremenili tudi mi.

Internet devetdesetih je bil okolje, ki je povezovalo predvsem tehnične navdušence, znanstvenike in druge ljudi, željne novih znanj. Za uporabo novih tehnologij je bilo potrebno nekaj znanja in tehnične spretnosti. To je bilo okolje, v katerem so se imenitno počutili predvsem raziskovalci, znanstveniki in razni »geeki«, ki se jim je s prihodom interneta odprl nov svet globalnih povezav. Komunikacija in izmenjava znanj sta postali hitri in enostavni. Vzpostavljale so se nove skupnosti, ki niso bile več tako zelo vezane na fizično bližino.

Tudi pisana in nepisana pravila, ki so še dolgo veljala na internetu, so bila vzpostavljena v okviru te zgodnje, entuziastične in tesno povezane internetne skupnosti.

Vsi smo seveda vedeli, da se bo s širitvijo in komercializacijo spletnih vsebin narava interneta nujno spremenila. Nihče pa ni mogel zares napovedati narave in obsega sprememb, ki smo jih v tem času doživeli. Opazen vpliv interneta na družbo je bil predvidljiv, a spremembe so bile, predvsem v zadnjih desetih letih, izredno hitre, obsežne in globoke.

Razvoj interneta je močno preoblikoval naše družbe.

Na glavo je postavil tudi naše pojmovanje znanja. Do nedavnega je veljalo, da je strokovno znanje potrebno iskati pri strokovnjakih ali v strokovni literaturi.

Zdaj pa je postalo normalno, da »guglamo« za informacijami tudi takrat, ko gre za področje, na katerega se prav nič ne spoznamo. Posledično so naše družbe čedalje bolj izpostavljene širjenju Dunning-Krugerjevega sindroma. Gre za pojav, ko človek z zelo pomanjkljivim znanjem z določenega področja svoje znanje hudo preceni in samozavestno govori o teh tematikah, saj zaradi odsotnosti širše slike sploh ne zmore prepoznati svojega neznanja.

Zelo zanimiv je tudi povod, ki je raziskovalca, po katerih se pojav imenuje, spodbudil k izvedbi raziskave. Vlomilec, ki je brez obrazne maske vlomil v banko, je bil iskreno presenečen nad tem, da so ga policisti prepoznali na posnetkih varnostnih kamer. Prepričan je bil, da je to nemogoče, saj si je obraz premazal z limoninim sokom, ki naj bi po njegovih informacijah preprečil prepoznavo obraza na posnetkih.

Druga bistvena sprememba pa je naše novo pojmovanje pomena predaje znanj z ene generacije na drugo. Mlajše generacije so bile vedno hitrejše od starejših pri uporabi novosti, a nikoli ni bil tako očiten razkorak med uporabo tehnologij pri mlajših in pri starejših. To je seveda logična posledica hitrosti, s katero se dogajajo tehnološke spremembe.

Odrasli se pogosto na spremembe odzovemo z zadržki in s skepso, otroci in mladostniki pa jih sprejemajo z odprtimi rokami.

Zaradi tega odrasli pogosto precenimo znanje mladih, saj mnogi ne ločimo med digitalno spretnostjo ter poznavanjem in razumevanjem tehnologij. Naši spretni »digitalni domorodci«, »milenijci« in kar je še izrazov za mlade, ki jih tako zelo občudujemo zaradi njihovih hitrih prstov in intuitivnega dojemanja tehnologij, so pogosto povsem »goli in bosi«, ko gre za razumevanje narave, delovanja in ozadja teh tehnologij.  

Večina mladih nima dovolj veščin in znaj, ki sodijo v osnovno internetno medijsko pismenost, kar jih izpostavlja mnogim izzivom. Izpostavljeni so lahko predvsem raznim manipulacijam, zlorabam njihove zasebnosti, spletnemu nasilju, pretirani rabi naprav in razvoju zasvojenosti

Internet predstavlja zelo pomemben del življenja mladih, a se o tem delu življenja pogovarjajo predvsem s svojimi vrstniki. Digitalno spretni »digitalni domorodci« se le redko obrnejo na odrasle po nasvet in pomoč, kadar se jim porajajo vprašanja ali pa zaidejo v težave na internetu, saj tu odraslih ne dojemajo kot vir znanja.

Pri tem ne želim reči, da smo odrasli le občasni obiskovalci na internetu. Daleč od tega, a naš internetni svet ni isti svet, ki ga obiskujejo otroci in mladostniki. Tudi kadar sedimo drug ob drugem in gledamo v svoje pametne telefone, vsak izmed nas živi v svojem paralelnem svetu, v svojem lastnem internetnem mehurčku.

Na tem mestu bi rada z vami delila še dve povezani zgodbi.

Prva je iz Porta na Portugalskem, kamor sva leta 2015 s kolegom prišla na konferenco. Prvi dan sva večerjala v restavraciji in imela sva  srečo, da sva naletela na natakarja, ki ni bil naveličan obiskovalcev, ampak se je zares rad pogovarjal z gosti. Med pogovorom smo prišli tudi do razloga, ki naju je pripeljal v Porto. Tam sva bila na veliki mednarodni konferenci TNC 2015, ki se je udeležujejo ljudje iz akademskih internetnih mrež iz Evrope in z vsega sveta.

Njegova prva reakcija je bil ironičen nasmešek in komentar »Ah, you are the ones that are connecting people«. (Ah, vidva sta od tistih, ki povezujejo ljudi.) Na vprašanje, ali morda ve za konferenco in ali pozna celo njen letošnji slogan, je odgovoril, da konference ne pozna, saj v Portu redno poteka veliko dogodkov in konferenc. Rad pa bi nama povedal, kaj si misli o tem našem »povezovanju«.

Že dolgo je natakar in to je vedno delal z veseljem, ker res rad dela z ljudmi. Zadnja leta pa mu delo predstavlja čedalje hujši izziv. Začel je tudi razmišljati, ali bi morda raje zamenjal službo.

Čedalje pogosteje se mu namreč dogaja, da ne ve, kako pristopiti h gostom, saj je vedno več obiskovalcev, ki v istem hipu, ko se usedejo za mizo, potegnejo iz žepov svoje pametne telefone in postanejo gluhi in slepi za svet okoli njih.

Pogosto so to kar cele družine, ki enostavno obsedijo na vrtu restavracije in povsem pozabijo, da so prišle na večerjo, saj jih njihove napravice posrkajo v drug svet. Pravi, da takrat ne ve, ali bi sploh pristopil k mizi, saj ga nihče niti ne opazi: »Ne vem, kaj naj naredim. Ali naj pristopim in poskusim pritegniti njihovo pozornost ali naj jim raje pošljem SMS …«

Druga zgodba pa je novejšega datuma in prihaja s sosednje Hrvaške.

Hrvaški novinar in bloger se je odločil, da se bo na svoj način spopadel z žalostjo ob izgubi sina. Sinu je obljubil, da bosta skupaj obiskala vse naseljene hrvaške otoke, zdaj pa sam plava z otoka na otok.

Pri tem poskuša otrokom, ki jih sreča na otokih, približati naravo in ekologijo. Ob tem pa vidi cele družine, ki samo sedijo na plaži in se posvečajo le svojim napravam, in žal mu je, da otroci tako preživljajo počitnice: »Glejte, pred mano je družina in prav vsi gledajo v ekrane: mama in en otrok drsata vsak po svojem mobitelu, oče je na prenosnem računalniku, drugi otrok pa na tablici. In takšnih je še kakih deset drugih družin.«

In kaj lahko tu naredimo mi? Kako lahko preprečimo, da bi se v naša okolja priplazilo počasno odtujevanje?

Odgovor na to vprašanje je pravzaprav vedno bolj ali manj enak. Odgovorimo si lahko kar s sloganom Tom telefona: »Odgovor je pogovor.«

Pri tem pa seveda ne pozabimo tudi tega, da smo kot starši otrokom izredno pomemben zgled.

Maja

Vreča dela na Arnesu in sodeluje v projektu Safe.si. Želi si, da bi čim več ljudi razumelo ozadja novih tehnologij - da bi bili več kot le uporabniki, da bi bili pametni uporabniki interneta.

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Sunny
23°C
 

Vprašanje meseca

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala. Uporabite lahko tudi bančno kartico.

Kako še lahko podprete Časoris?

Spletni arhiv Časorisa