fbpx
Časoris
Erfan. Foto: Sonja Merljak/Časoris
Erfan. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Afganistanska glasba, slovenski filmi

Afganistanec Erfan je star petnajst let. V Slovenijo je prišel iz Irana.

Na dolgo pot je šel z bratrancem. Najprej sta odpotovala v Turčijo, od tam naprej v Grčijo. Nato sta prepotovala Makedonijo, Srbijo in Hrvaško in nazadnje prispela v Slovenijo.

S starši in mlajšima bratoma se zdaj pogovarja po telefonu. Pravijo mu, naj ga ne skrbi zanje, da so v redu.

Tudi on je v redu. V Sloveniji hodi v osnovno šolo in sanja, da bo zdravnik. Ali pa krojač.

Prvih osem mesecev je preživel v Kopru. »To je zelo lepo mesto,« pove z nasmeškom. »Tam je morje.«

Njegova družina je morala zapustiti Afganistan, ko je imel eno leto. »Mi smo Hazari in drugi ljudje nas ne marajo. Nočejo, da živimo v Afganistanu,« pripoveduje.

Čeprav so Hazari Perzijci, tako kot drugi prebivalci Irana, v Iranu ne marajo tistih, ki so v njihovo državo prišli iz Afganistana. »Ne vem, zakaj. Mene je en velik fant napadel z nožem. Takrat sem rekel, da nočem več živeti v Iranu.«

V Postojni posluša afganistansko glasbo, a bere slovenske knjige in gleda slovenske filme. »Moram se učiti jezik,« pojasnjuje.

Sam govori jezik, ki se mu reče dari. V Afganistanu govorijo tudi paštunsko, a tega ne zna.

Zna pa pripraviti afganistanske jedi. Najbolj značilna jed je bolani. »Naredimo testo kot za pico, nato vanj damo krompir in peteršilj, zvijemo kot sendvič in pečemo v sončničnem olju. Na koncu pojemo z jogurtom in kečapom.«

Erfan je odličen šahist in risar, zna pa tudi dobro šivati. To se je naučil v Iranu. Ne mara nogometa, ker si je kot golman zlomil prst. V Sloveniji se je naučil igrati še košarko, obiskuje tudi karate.

»Tu imam prijatelje v šoli. Vsi so prijazni. Če česa ne razumem, mi razložijo.«

Tudi v Iranu je hodil v šolo, a tista ni bila, kot je slovenska. Afganistanski otroci brez dokumentov lahko v šolo hodijo le tri leta in uči jih kdorkoli, ki pač nekaj dobro zna. »Tukaj mi je v šoli najbolj všeč matematika. V Iranu se je nisem učil, zdaj mi gre zelo dobro. Tudi fizika. Zgodovina pa je zame zelo težka, naučiti se moram veliko besed.«

Prihodnje leto bo ponavljal deveti razred, da bo njegova slovenščina še boljša, nato pa bo morda šel v gimnazijo.

»Rad bi ostal v Sloveniji, ker se tukaj dobro počutim in ker lahko hodim v šolo.«

Slovarček

Živjo: Salam.

Prosim: Loftan.

Hvala: Tašakor.

 

image_print
Sonja

Sonja

Merljak Zdovc je urednica Časorisa. Je zelo radovedna in rada spoznava ljudi in njihove zgodbe. Veliko piše in včasih posname tudi kakšen video. Vesela bo, če ji pišeš.

Dodaj komentar

Pomagajte nam

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte, da bomo lahko še naprej ustvarjali kakovostne vsebine. Postanite Časorisov podpornik!

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Showers
18°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.